Nasina študija: bivanje v vesolju povzroči reverzibilne spremembe

NASA je objavila končne rezultate študije vpliva daljšega bivanja v vesolju na ljudi, ki so jo izvedli med marcem 2015 in marcem 2016. V okviru znamenite misije The Twins Study so spremljali dvojčka astronavta Scotta Kellya in Marka Kellyja. Prvi je leto dni preživel na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), drugi pa je bil na Zemlji. Preliminarne rezultate so objavili že leta 2017, danes pa je v Science izšel še daljši članek, ki prinaša vse odgovore. Ugotovili so, da bivanje v vesolju povzroči nekatere fiziološke spremembe, ki pa se po vrnitvi na Zemljo v veliki meri izničijo.

Čeprav se na glas govori o poletu na Mars, kar bi trajalo približno dve leti, večjih študij o vpliv bivanja v vesolju nimamo. Doslej je bilo v vesolju več kot petsto ljudi, a le osem jih je bilo tam več kot 10 mesecev. Prvi korak k razumevanju vpliva, ki bi ga imelo dolgo potovanje po vesolju, je tako študija enojajčnih dvojčkov. Tako med bivanjem v vesolju kakor leto dni po povratku so merili vse možne lastnosti obeh dvojčkov. Analizirali niso zgolj osnovnih fizioloških značilnosti, temveč tudi dolžino telomer, izražanje genov, kognitivne sposobnosti in še več.

Ugotovili so, da se med bivanjem v vesolju zgodijo številne prilagoditve in spremembe, kar ni niti presenetljivo niti novo. Ena izmed doslej neznanih prilagoditev je bilo podaljšanje telomer za 15 odstotkov. Telomere so končni deli DNK, ki imajo nalogo zaščititi DNK pred neželeno degradacijo. S staranjem se zaradi delitve celic in zunanjih faktorjev ter življenjskega sloga telomere krajšajo. Takoj po pristanku na Zemlji so se telomere ponovno skrajšale na predvesoljsko dolžino. Opazili so tudi spremembe v izražanju genov ter spremenjeno metilacijo. Analiza izražanja genov je pokazala tudi, da se je imunski odziv v vesolju spremenil. V vesolju so se tudi okrepili vnetni procesi. Večina sprememb je bila v rangu pričakovanih za ljudi, ki so pod stresom. In potovanje v vesolje je stresno.

Raziskave mitohondrijev in metabolitov so pokazale, da se tudi tu pokažejo spremembe pri potovanju v vesolju. Zanimiv je dvig koncentracije laktata, kar kaže na spremembo načina pridobivanja energije iz glukoze. Laktat nastaja v primerih, ko je premalo kisika, tako da poteka razgradnja celuloze v laktat namesto v ogljikov dioksid. Temu se pravi glikoliza, zakaj je bila pri Scottu Kellyju intenzivnejša, pa še ne vedo. Meritve citokinov in proteinov so pokazale, da je bil astronavt podvržen stresu zaradi pomanjkanja kisika, vnetnim procesom in prehrambenemu stresu (dieta tam gori je pač drugačna). Na področju kognitivnih funkcij niso odkrili večjih sprememb.

Končni rezultati so vzpodbudni. Vesolje povzroči precej sprememb, ki pa po povratku večidel izzvenijo. Tveganja, ki obstajajo, so spremembe delovanja mitohondrijev, spremembe imunskega odziva, spremembe v kardiovaskularne sistemu, upad kognitivnih sposobnosti, spremembe v dolžini telomer, metilaciji DNK in izražanju genov. Toda večina teh tveganj se to pot ni udejanjila, bodo pa seveda Scotta Kellyja še naprej spremljali, hkrati pa izvajali še druge raziskave. In da, med bivanjem v vesolju so Scotta Kellya tudi cepili proti gripi. Cepivo je bilo enako učinkovito kot na Zemlji.