Galileo prihaja z 12-letno zamudo

Vesoljsko obarvan konec tedna zaključujemo s pogledom v evropski navigacijski sistem Galileo, s katerim želi Evropa končati odvisnost od ameriškega navigacijskega sistema GPS. Galileo so začeli načrtovati že v 90. let, končno verzijo pa so dorekli leta 2003. Sistem, ki je sicer začel omejeno delovati leta 2016, z več kot desetletno zamudo počasi vendarle dobiva končne obrise. Sistem za zdaj še ne pokriva celotnega sveta, kar naj bi se zgodilo prihodnje leto, so sporočili iz nadzornega centra v Oberpfaffenhofnu na Bavarskem. Sedež sistema je sicer v Pragi.

Zadnje štiri satelite, ki še manjkajo, naj bi izstrelili konec prihodnjega leta. Že letos pa bo Galileo dobil visoko natančnost, ki bo višja od konkurenčnih sistemov. Na koncu bo natančnost Galilea precej manj kot meter, medtem ko je pri GPS-u brez dodatnih sistemov ta nekaj metrov. Galileo bo v optimalnih pogojih omogočal natančnost 20 centimetrov, kar so sprva želeli ponuditi kot komercialno storitev, a se je lani Evropska komisija odločila, da bo to zastonj. Galileo bi bil moral biti po prvih načrtih končan že leta 2008 in stati 2,2-2,9 milijarde evrov. Deset let pozneje smo prilezli do stroška v višini 7,2 milijarde dolarjev, še tri milijarde pa so predvidene za obratovanje.

Medtem ko Galileo še ni globalen, pa je kitajski Beidou že pokril cel svet. Enako velja za Glonass, medtem ko japonski sistem QZSS ostaja omejen na regionalno raven. Toda Glonass in GPS sta vojaška projekta, Beidou je pod državnim nadzorom, Galileo pa je evropski civilni sistem. Če k temu dodamo še višjo in brezplačno natančnost, se bo čakanje izplačalo. Proizvajalci naprav so že začeli vgrajevati čipe za Galileo. Zlasti na odmaknjenih področjih, kjer je vidnih malo satelitov (v soteskah ipd.), bo sočasna uporaba dveh ali več sistemov omogočila bistveno boljšo navigacijo.