Človek soodgovoren za spremembe Zemljine vrtilne osi

NASA je v najnovejši raziskavi odkrila, da se os, okoli katere se Zemlja vrti, počasi premika zaradi treh dejavnikov. Medtem ko sta post-ledeniški odboj in premikanje materiala v tekočem Zemljinem plašču neodvisna od človeške aktivnosti, je taljenje ledenikov na Grenlandiji v 20. stoletju in 21. stoletju povezano z antropološkim povečanjem koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi. Vsi trije dejavniki vplivajo na spremembe osi, so odkrili v Jet Propulsion Laboratory, in določili prispevke posameznih komponent.

Doslej je veljalo, da je premikanje Zemljine vrtilne osi v glavnem posledica post-ledeniškega odboja. Gre za znan pojav, ki je posledica umika ledenikov pred tisoči let. Ti ledeniki so močno pritiskali na površje pod seboj, ko pa so se stalili, se je začelo površje dvigati nazaj v ravnovesno lego. Ker je proces zelo počasen, še vedno traja, zato se severna Kanada in Skandinavija vsako leto dvigneta za okrog centimeter. To se sliši malo, a nekateri predeli sveta se zaradi istega efekta pogrezajo. London bo čez sto let približno meter niže, kar bo poplave Temze še poslabšalo. Kakorkoli, umik ledenikov je prvič spremenil porazdelitev mase na Zemlji in s tem njen vztrajnostni moment, odboj pa ga ponovno spreminja in s tem vpliva na položaj vrtilne osi.

S tem izrazom mislimo na gibanje osi glede na Zemljino površino, kar z drugimi besedami pomeni, da os vrtenja prebada površje na drugem mestu. Še drugače povedano - položaj geografskih polov se spreminja, zaradi česar na Antarktiki vsako leto svečano obeležijo dejanski položaj južnega pola (glavni razlog je tam sicer premikanje ledu, na katerem je vse zgrajeno, ki je znaša nekaj deset metrov letno, medtem ko je lastni premik pola stokrat manjši). Obstaja še druga vrsta gibanja Zemljine vrtilne osi, in sicer glede na oddaljene zvezde. Tu gre dejansko za poplesavanje cele krogle - pojavu se pravi precesija, njegovi neidealnosti pa nutacija, Zemljo pa si lahko predstavljamo kot kolebajočo vrtavko. Ta efekt je posledica gravitacijskih sil nebesnih teles.

Vrnimo se k premikanju vrtilne osi po površju, ki se letno premakne za okrog 10 centimetrov. V stoletju to nanese že precej merljivih 10 metrov. Raziskovalci so odkrili, da so razlogi trije: post-ledeniški odboj, premikanje materiala v plašču in taljenje ledenikov. Pri taljenju ledenikov se najbolj poznajo spremembe Grenlandije, ker je oddaljena od polov in najbolj vpliva na vztrajnostni moment, medtem ko so učinki taljenja ledu na Antarktiki manjši. Ocenjujejo, da se je v 20. stoletju nepovratno raztalilo 7500 gigaton letu na Grenlandiji. To je slabe štiri metre ledu po celotni površini Grenlandije. Ko je ta masa odtekla in se prerazporedila po oceanih, se je spremenil tudi vztrajnostni moment Zemlje.

Znanstveniki v najnovejši raziskavi niso le identificirali teh treh mehanizmov, temveč so uspeli ugotoviti, kolikšen je prispevek posameznega mehanizma k spremembi vrtilne osi. Ugotovili so, da je vpliv izgube ledenikov na Grenlandiji opazen in da se bo spreminjanje vrtilne osi verjetno pospešilo, če se bo pospeševalo tudi segrevanje Zemlje.