Tudi letos Avstralijo na sončni pogon najhitreje prepeljali Nizozemci

Včeraj zjutraj po slovenskem času je nizozemska ekipa Univerze v Delftu zmagala na letošnjem World Solar Challenge, s čimer so ponovili uspeh izpred dveh let. To je že sedma zmaga ekipe te univerze na tem tekmovanju in njihovo tretje zaporedno zmagoslavje. Pot med Darwinom in Adelajdo, ki meri 3000 kilometrov, so prevozili v štirih dneh in šestih urah. Najvišja dosežena hitrost je znašala 110 kilometrov na uro, povprečno pa so se vozili s hitrostjo 81 kilometrov na uro. To je precej manj kot na zadnji dirki, ko so zmagali s povprečno hitrostjo 92 kilometrov na uro, a jim jo je letos zagodlo vreme, saj je bilo sončnih trenutkov manj. Prve tri dni jih je neumorno bičal dež, zato jih je bolj kot sončna energija gnal veter, je povedal član ekipe Jasper Hemmes. Razlike niso bile velike, saj je na drugem mestu Univerza v Michiganu zaostala le uro, kmalu za njimi pa so bili na tretjem mestu člani ekipe Punch Powertrain iz Belgije. V razredu cruiser, kjer ne šteje le goli čas, temveč tudi druge vrline, za zdaj najbolje kaže ekipi univerze v Eindhovnu.

Zmagati na tej težki in prestižni dirki, ki poteka že vse od leta 1987, seveda ni mačji kašelj. Vremenske razmere so nepredvidljive, zato je dobra vremenska napoved ključna. Ekipe morajo namreč voziti pametno in varčevati z energijo, saj imajo na začetku polne akumulatorje, potem pa jih lahko polnijo le s sončno energijo (razen v razredu cruiser). Če jih izpraznijo in pada dež, imajo problem. Letos so številne ekipe svoj dan večkrat zaključile pred 17.00 uro, ker so imele preprosto prazne akumulatorje. V oblačnem vremenu so sončne celice delovale le s 15-odstotno močjo, so ocenili v ekipi TeamArrow iz Queenslanda. Toda niti sonce ni brez težav, saj imajo ob najbolj žgoči pripeki ekipe težave s pregrevanjem akumulatorjev in vročo kabino. Če k temu dodamo še obvezne težave, ki se na 3000 kilometrov dolgi poti vedno primerijo, pri čemer so predrte pnevmatike še najmanjši problem, dobimo res zahteven izziv.