Najstarejša vesoljska smet stara skoraj 60 let

V 60 letih raziskovanja vesolja nam je uspelo lastno dvorišče pošteno nasmetiti. V različnih orbitah okrog Zemlje se drenja 23.000 identificiranih predmetov, ki segajo od Mednarodne vesoljske postaje do različnih delujočih satelitov in precej večjega števila odsluženih ali njihovih delov. V resnici je tam zgoraj prostora kar nekaj, in sicer med višinami 100 kilometrov (najnižje pogojno stabilne orbite) in 36.000 kilometrov (geosinhrona orbita) okrog 3 10¹⁴ km³, kaj ko so uporabne orbite precej redke in tam se gnete smeti. Poleg 23.000 znanih objektov (od teh je le kakšnih 1400 še delujočih satelitov), ki jim sledijo pri NASI, Evropski vesoljski agenciji in drugod, pa je še bistveno več manjših, katerih orbit ne poznamo. Ocenjujejo, da je tam zgoraj še okrog 170 milijonov koščkov, manjših od enega centimetra.

Vesoljskih smeti se bojimo zato, ker lahko povzročijo verižno reakcijo, ki bi uničila vse satelite, od katerih smo življenjsko odvisni. Donald Kessler je že 1978 izračunal, da se pri določeni gostoti vesoljski smeti zgodi, da trk dveh teles ustvari dovolj majhnih delcev, ki se zaletijo v ostale objekte in tako povzročijo verižno reakcijo. Takih trkov je bilo doslej okrog 290 in večina vesoljskih smeti je posledica teh 290 trkov, a k sreči noben ni povzročil verižne reakcije. Simulacije, ki jih je izvedla ESA, kažejo, da se bo število fragmentov zaradi trkov v prihodnjih letih še povečalo. Najbolj obremenjene orbite so med 900 in 1400 kilometri, kjer je veliko objektov, zračni upor pa tako zanemarljiv, da ti tam ostanejo stoletja. Medtem ISS kroži na višini okrog 400 kilometrov in ji je treba redno popravljati orbito, da ne pade nazaj na Zemljo.

Najstarejši kos vesoljskih smeti je satelit Vanguard I, ki so ga ZDA izstrelile 17. marca 1958. Sovjetska zveza je Sputnik I izstrelila leto pred tem, a je po treh mesecih ta svojo pot končal v atmosferi. Vanguard I, s katerim smo nazadnje komunicirali daljnega leta 1964, je medtem v visoki eliptični orbiti med višinami 650 in 3800 kilometrov in bo tam tudi ostal še vsaj stoletje, verjetno pa še dlje.

Zaradi visokih hitrosti, ki jih imajo delci v atmosferi, so nevarni že zelo majhni. Predmet s premerom 10 centimetrov lahko popolnoma uniči drug satelit, medtem ko bi centimetrski delec onemogočil delujoče vesoljsko plovilo. Že milimetrski delci pa so dovolj, da povzročijo lokalne poškodbe. ISS ima na primer dvojni ščit, ki varuje pred predmeti do velikosti 1 centimetra, pri večjih pa je vse odvisno od sreče. Večkrat se je že zgodilo, da je ISS izvedla izognitveni manever, ko so pričakovali veliko smeti na trenutni orbiti.

O rešitvah za problem vesoljski smeti se precej razpravlja, dobrega recepta pa še ni. Novi sateliti imajo mehanizme za bodisi dvig v orbito odsluženih po koncu delovanja bodisi sežig v atmosferi. Toda nekaj bo treba storiti tudi z obstoječimi. Spodnje orbite se čistijo same, saj se vsakih 11 let zaradi spremenjene aktivnosti Sonca (perioda pojava peg) atmosfera nekoliko raztegne in počisti smeti v spodnjih orbitah. Više bo treba vsaj največje kose pobrati ročno. Omenjajo se tudi laserji za razstreljevanje, a je treba biti pazljiv. Po trenutnih mednarodnih dogovorih je prepovedano pošiljanje orožja v vesolje. Nad 100 kilometrov se začne vesolje in laserji za uničevanje vesoljskih smeti lahko uničijo tudi delujoče satelite, zato so prav gotovo orožje.