Pod črto: Informator policije vdrl v elektronsko komunikacijo več sto posameznikov

Kot poroča spletni portal podcrto.si, so uspeli pridobiti e-poštno korespondenco med Dejanom Ornigom (tistim hekerjem, ki je pred časom opozarjal na slabo varnost policijskega telefonskega omrežja Tetra) in dvema zaposlenima v slovenski policiji. Iz nje izhaja, da naj bi Ornig v času med decembrom 2012 in majem 2015 kot tajni policijski sodelavec za policijo vdiral v e-poštne, Facebook in druge spletne račune ter tako dobljene osebne in komunikacijske podatke izročal kriminalistom. Vse to delo je policija naročala na lastno pest - brez odredbe sodišča in najbrž tudi brez vedenja tožilca, ki je vodil zadevo.

Primer tako naročenega vdora naj bi bila pridobitev dostopa do Facebook računa osebe, ki jo je policija sumila kaznivih dejanj (glej sliko). Ornig naj bi ugotovil, da je zadevni račun registriran na @hotmail.com e-poštni naslov, ki pa ga njegov imetnik že dolgo ni uporabljal, zato je bil pobrisan. Ornig naj bi račun na novo registriral in ga nato uporabil za ponastavitev gesla za Facebook profil. Ko je bil notri, je iz profila pridobil fotografije, kontakte, sporočila in druge podatke, ter jih posredoval kriminalistu. Takšnih nalog naj bi bilo še več ("Kriminalista [s katerima je sodeloval] sta Ornigu pošiljala tudi uporabniška imena in naslove elektronske pošte, ki naj jih Ornig preveri. Kot je razvidno iz korespondence med Ornigom in kriminalistoma, sta slednja Ornigu posredovala osebne podatke sumljivih posameznikov [npr. rojstne datume], ki jih je Ornig potreboval za vdore, na primer za ugibanje gesel in varnostnih vprašanj na Facebooku ali Gmailu."). Skratka, če je policija hotela "preveriti" neko osebo, je v svojih evidencah pridobila njegove matične podatke (spol, starost, rojstni datum, naslov) ter jih posredovala Ornigu, da jih je uporabil za ponastavljanje gesel na Gmail računih (še en razlog, zakaj tam ne velja puščati pravih podatkov). Taktika je bila očitno uspešna. Včasih naj pridobljenih podatkov bilo toliko, da jih je kriminalistom moral nositi na "usb ključku".

Ornig naj bi ves čas komuniciral z dvema kriminalistoma (najprej enim, nato drugim; prvi je že zapustil delovno mesto v policiji); večinoma preko zasebne e-pošte, občasno pa sta mu pisala tudi preko njunih @policija.si naslovov. Kot dalje navaja Pod Črto, naj bi njuni šefi vedeli vsaj za obstoj sodelovanja z Ornigom (morda ne za podrobnosti). Februaja letos so bile potem te osebe, zdaj na vodilnih položajih na policiji, preko ministra za pravosodje obveščene o celotni vsebini dogajanja. Odrejena je bila notranja preiskava, ki pa naj bi, predvidljivo, ugotovila le "neprimernost komuniciranja kriminalista [z Ornigom]", ter da kriminalist ne samo da ni vedel, kako Ornig pridobiva podatke, ampak da ga je celo večkrat izrecno opozoril, da jih ne sme pridobivati protizakonito. Vendar vsebina pridobljenih elektronskih sporočil tega ne potrjuje. Kriminalist naj bi vedel za vsaj za ponastavljanje gesel vedel, saj je Ornigu v ta namen dobavljal rojstne datume idr. žrtev. Preiskava je to ali povsem zgrešila, ali pa je bil njen namen, da se zadeva potihoma pomete pod preprogo kot "manjša nepravilnost".

Ker zdaj tega več ni mogoče trditi, so zgleda ovadili enega od kriminalistov specialnemu državnemu tožilstvu. V smislu, da gre za samostojno dejanje javnega uslužbenca, za katerega policija kot državni organ ni ne vedela, še manj pa podpirala.

Situacija je v vsakem primeru zelo neprijetna. Če zapisano drži, je policija sistematično kršila tako zakon o kazenskem postopku kot svoja lastna pravila. Policijsko hekanje - t.i. oddaljena računalniška preiskava (angl. network investigatory technique, NIT), v našem ZKP ni urejeno in torej ne dovoljeno. Če je policija to zaukazala, je to zloraba uradnega položaja z njihove strani, tako pridobljeni dokazi pa so seveda v celoti nezakoniti. Dalje, že zloraba policijskih evidenc za omogočenje takšnih dejanj je vsaj prekršek, če ne spet kaznivo dejanje.

Primer bo treba dobro preiskati in poskrbeti, da se ne bo ponavljal, v nasprotnem primeru velja biti pri dodajanju novih policijskih pooblastil skrajno previden. Oziroma, kot je pred leti zapisalo Vrhovno sodišče:

tudi ni isto, kdo prodre v posameznikovo osebno (v tem primeru komunikacijsko) sfero, policija ali sodišce - ki je že zaradi svoje institucionalne, ustavno zagotovljene neodvisnosti, pravne kulture in omike (pa tudi olike) z [policijo] (za katero je zgodovinsko in tradicionalno značilno, da se rada nagiba k prekoračitvam svojih pooblastil) povsem neprimerljivo.