Na Stanfordu rešili problem glavobola pri 3D navidezni resničnosti

Obstaja precejšnja verjetnost, da kdor je že poskusil naglavne komplete za navidezno resničnost, kakršen so na primer Oculus Rift, Samsung Gear ali Sony Morpheus, ni bil ravno navdušen nad dolgotrajno uporabo. Ker tridimenzionalna slika, ki jo ustvarjajo, ni enaka naravni percepciji globini, se pri številnih ljudeh hitro pojavijo glavoboli in utrujene oči, pri otrocih pa to lahko celo povzroči motnje v razvoju leče. Raziskovalci s Stanforda so zato razvili sistem, ki te težave znatno omili in omogoča naravno gledanje in ostrenje objektov, ki so v virtualnem svetu oddaljeni do poldrugega metra.

Glavni problem tridimenzionalnega prikaza slik je to, da je slika še vedno dvodimenzionalna. Resda pričara občutek treh dimenzij tako, da vsako oko vidi drugačno sliko, a naprava ne more vedeti, kateri del slike gledamo, da bi ustrezno prilagodila ostrino. Raziskovalci so zato razvili sistem z dvema zaslonoma, ki te težave zmanjša. Namesto enega LCD-panela za vsako oko so uporabili dva. Zadnji je klasičen, približno centimeter pred njim pa je nameščen še prozoren LCD-panel. Eden izrisuje oddaljene predmete v virtualni resničnosti, drugi pa bližnje. Na ta način dobimo sliko, ki so jo poimenovali 4D (3D na klasičen način, ko očesi ne vidita isto, četrto dimenzijo pa predstavlja fizična razdalja med LCD-jema in različni sliki tudi na njih).

Popolna rešitev to še ni, priznavajo raziskovalci. Da bi omogočili naravno ostrenje tudi predmetov, ki so več kot 1,2 metra oddaljeni od gledalca, bi morali uporabiti pet LCD-jev. Takšna naprava pa bi bila še bistveno težja, okornejša in tudi počasnejša, saj vsak sloj prinese zahteve po dodatni obdelavi slike, kar dviguje latenco in znižuje število sličic na sekundo.