Na svidenje, Pluton, pozdravljen Kuiperjev pas

Pa je mimo. New Horizons se je včeraj ob 13.49 točno po urniku Plutonu približala na 12.500 kilometrov, napravila nekaj posnetkov ter drugih meritev in odbrzela v medzvezdno črnino. Če se je Plutonu približala na tretjino razdalje do geostacionarnih satelitov na Zemlji, je sedaj že bistveno dlje. V 24 urah New Horizons prepotuje poldrugi milijon kilometrov, saj se od središča Osončja oddaljuje s hitrostjo 14 kilometrov na sekundo, od Plutona pa trenutno s 13,8 km/s. V živo lahko njen položaj spremljate na Nasini strani.

Čeprav je vrhunec misije končan, pa čaka tako NASO kakor sondo New Horizons še veliko dela, predvsem pa dolga pot. Na trenutni oddaljenosti Plutona od Sonca je ubežna hitrost dobrih pet kilometrov na sekundo, torej bo New Horizons sčasoma zapustil Osončje. S tem se pridružuje Pioneerju 10 in 11 ter Voyagerju 1 in 2, ki so vsi na poti iz domačega sistema. V neznano letijo še nekatere človeške smeti, zlasti zadnje stopnje raket omenjenih sond, a od njih kakšne uporabnosti ni pričakovati.

New Horizons zdaj leti proti Kuiperjevemu pasu, kakor se imenuje območje Sončnega sistema na razdalji 30-50 astronomskih enot, torej od Neptuna naprej. Trenutno je Pluton 33 astronomskih enot od Sonca. Čeprav za Kuiperjev pas pravimo, da je podoben asteroidnemu pasu med Marsom in Jupitrom, le večji je, si ga ne smemo predstavljati kot v Vojni zvezd. V primerjavi z vesoljsko praznino je tam res veliko objektov, ki merijo tudi prek 100 kilometrov v premeru, je verjetnost za trke pri letu skozi ta pas izjemno majhna. Vseeno pa je tam dovolj objektov, da je kakršnokoli pametno napovedovanje orbite posameznega objekta - razen največjih - izjemno težko.

Sedaj želi NASA New Horizons usmeriti proti kakšnem objektu v Kuiperjevem pasu, a bo to odvisno tudi od sreče. Eride, drugega največjega pritlikavega planeta, tako ali tako ne bo mogla obiskati, ker nima dovolj goriva. To omejuje tudi siceršnje manevriranje, zato se lahko usmeri le na objekte, ki se nahajajo v stožcu širine manj kot ene ločne sekunde glede na trenutno trajektorijo sonde. Slabi tudi signal do sonde in sčasoma bo komunikacija postala nemogoča, pa tudi RTG nudi čedalje manj energije. Trenutno ima NASA dve možnosti, katera objekta obiskati: 2014 MU69 in 2014 PN70, ki imata premer tam okrog 50-100 kilometrov. Kam se bodo dejansko usmerili, se bodo odločili prihodnji mesec, v vsakem primeru pa bo tja prispela šele v letih 2017-2018.

Za Kuiperjevim pasom najdemo Oortov oblak, o katerem pa vemo še manj. Tu je drugo območje z večjo gostoto objektov, ki pa je bistveno večje, saj se razteza na razdalji vse do 100.000 astronomskih enot. New Horizons bo seveda letela tudi tam skozi, a se bo to zgodilo, ko nas že zdavnaj ne bo več. V enem letu namreč premaga zgolj okrog tri astronomske enote. Zato tudi nikoli ne bo dobila naziva najbolj oddaljena sonda, saj sta Voyager 1 in 2 hitrejša in sta že zapustila Osončje. Definicija Osončja je meglena in običajno se zadovoljimo s heliopavzo, kakor označujemo točko, kjer postane medzvezdni veter močnejši od Sončevega vetra - tam okrog 120 astronomskih enot. Gravitacijski vpliv Sonca pa je prevladujoč še bistveno dlje, vse do konca Oortovega oblaka.

Prihodnost New Horizons je torej še svetla - vsaj figurativno, saj kaj dosti sončne svetlobe tam ni več, zato tudi ne bo mogla več posneti nobenih lepo osvetljenih fotografij Plutona. Sedaj je pač na temni strani in sonda bo ves čas videla le neosvetljeno stran tega pritlikavega planeta. Na Zemljo je že prispela doslej najnatančnejša fotografija Plutona. Vsi dobljeni podatki pa bodo na Zemljo curljali še lep čas, saj je hitrost povezave le 1 kb/s. Ugotovili so že, da Pluton meri 2370 kilometrov v premeru, s čimer je prehitel Erido in postal največji pritlikavi planet v Osončju. Dosedanje meritve so bile namreč precej nenatančne, ker je Pluton pač daleč. New Horizons je poslikal tudi Plutonovih pet lun, med katerimi je največja Haron, s katero v bistvu tvorita binarni sistem - tako velika in tako blizu je, da krožita okrog skupnega središča, ki ni v notranjosti Plutona!

NASA je misijo razglasila za popoln uspeh. Bili so tudi izjemno natančni, saj so čas in razdaljo srečanja napovedali na 72 sekund in 70 kilometrov natančno. Sedaj je sonda v odlični orientaciji za pošiljanje fotografij in tako lahko danes cel dan pričakujemo, da bodo kar deževale na Zemljo.

Prva faza raziskovanja Osončja je s tem končana, saj smo uspešno poslali sonde do vseh planetov (in Plutona, ki je bil od odkritja leta 1930 do preklasifikacije leta 2006 tudi planet) in poznamo videz vseh. Seveda pa to ne pomeni, da je raziskovanja konec, saj moramo dobiti še precej informacij o zgradbi, sestavi, površju in atmosferi planetov. In - navsezadnje - tudi o Zemlji. Morsko dno je slabše raziskano kot Mars.