NOAA: Hitrost globalnega segrevanja se ne zmanjšuje

Ameriška oceanografska in podnebna agencija (NOAA) je z analizo meritev temperatur Zemljinega površja in upoštevanjem novih, pravilnejših popravkov za kompenzacijo različnih zgodovinskih načinov meritev ugotovila, da se v zadnjih dveh desetletjih hitrost globalnega segrevanja ni zmanjšala. Povprečna temperatura površja se še vedno povečuje za približno 0,1 stopinje na desetletje, s čimer so demantirali navedbe Mednarodnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) iz leta 2013. O ugotovitvah pišejo v članku v Science.

Glavni problem določanja kakršnihkoli trendov je pridobiti verodostojne podatke o temperaturi na Zemlji, ki odsevajo resnično povprečje. Zemlja je velika - njena površina obsega 515 milijonov kvadratnih kilometrov, od česar je približno tri četrtine pokrite z morji. Prav zato je za kakršnekoli utemeljene sklepe treba z meritvami temeljito pokriti tudi oceane. Tu se skriva jedro novih popravkov podatkov, ki sedaj pričajo o hitrejšem segrevanju, kot so menili leta 2013.

Leto 1998 je bilo nadpovprečno toplo zaradi izrazitega pojava južne oscilacije El Niño/La Niña in je bilo do lani najtoplejše leto v zgodovini organiziranih meritev (po letu 1880), potem pa ga je leto 2014 preseglo za 0,05 °C. Določevanje trendov na podlagi meritev petnajstih let je sicer podvrženi veliki napaki zaradi sipanja podatkov, a obdobje 1998-2014 je doslej veljalo za toplogredni premor (greenhouse effect hiatus), saj je trend rasti temperatur popuščal. V resnici se to ni zgodilo, učinek je v glavnem posledica spremenjenega zajema podatkov o temperaturi oceanov.

Dejavniki so trije: v morju se povečuje število boj za merjenje temperature, spremenjen način zajema podatkov z ladij in povečanje števila kopenskih opazovalnih postaj. Podatki o temperaturi morja, ki jih dobimo z boj, kažejo za 0,12 °C nižjo temperaturo kot meritve na ladjah. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da so podatki z boj obremenjeni z manjšo negotovostjo. V zadnjem času je boj čedalje več, a meritve na ladjah so še vedno zelo pomembne. Včasih so z vedrom zajeli vodo in vanjo pomočili termometer, sedaj pa večino podatkov dobijo iz vode, ki jo ladja prečrpa za hlajenje motorjev. Ta kaže višjo temperaturo, kar so doslej upoštevali (po drugi svetovni vojni naj bi vse ladje merile tako). Niso pa upoštevali, da se stari način merjenja z vedrom še ni v celoti poslovil. NOAA je razvila nov, boljši model za upoštevanje vseh navedenih dejavnikov.

Če vzamemo v obzir vse nove dejavnike, ugotovimo, da je upočasnjevanje hitrosti globalnega segrevanje zelo težko zagovarjati. Stari podatki so za obdobje 1998-2014 kazali dvig povprečne temperature 0,059 ± 0,063 °C na desetletje, novi podatki pa kar 0,106 ± 0,058 °C (mimogrede, v letih 2000-2014 je rast 0,116 °C na desetletje). To je statistično pomembna razlika. Poročilo IPCC je v letih 1951-2012 ugotovilo rast temperature 0,129 °C na desetletje, kar je primerljivo s trendom v zadnjem desetletju.

Za zdaj je nove popravke upoštevala le NOAA, medtem ko na odziv NASE še čakamo. Ker NASA uporablja iste vhodne parametre, le metodologijo imajo drugačno, lahko pričakujemo podobne zaključke. IPCC se še ni odzval.

To kaže, da je globalno segrevanje še vedno enako pereč problem, kot je bil pred tridesetimi leti. Kjotski protokol o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov je sicer podaljšan do leta 2020, a je pravno obvezujoč le za 37 držav, med katerimi manjkajo največje onesnaževalke (ZDA, Kitajska in Indija), ki zavračajo podpis kakršnikoli dokumentov, ki bi jih zavezovali h kakršnimkoli zmanjšanjem izpustov ogljikovega dioksida.