IPCC: Hitrost globalnega segrevanja manjša, a le po naključju

Mednarodni odbor za podnebne spremembe (IPCC) je zaključil tridnevno srečanje, ki je potekalo v Stockholmu. Na njem so usklajevali končno verzijo Povzetka Petega poročila, ki bo sicer v celoti izšlo prihodnje leto. Povzetek ni preobsežen zalogaj, saj obsega dobrih štirideset strani, od tega je deset strani grafov in slik. V njem je IPCC ponovil in dodatno utemeljil, kar vemo že od prejšnjega poročila iz leta 2007; ozračje se segreva in to zaradi človekovega delovanja. Končno poročilo bo sicer v celoti na voljo šele prihodnje leto. Sestavljeno bo iz prispevkov treh delovnih skupin (fizikalno ozadje, vpliv s posledicami, ukrepi).

Toda najpomembnejše podatke najdemo že v Povzetku, ki so ga predstavili včeraj na tiskovni konferenci. Ugotavljajo, da je človekovo delovanje z vsaj 95-odstotno verjetnostjo razlog za več kot polovico dviga temperature v zadnjih šestdesetih letih.

Od leta 1880 do danes se je temperatura dvignila za 0,85 °C, gladina morij pa je zrasla za slabih 20 centimetrov. Ob tem velja omeniti srednjeveški podnebni optimum (1000-1200), kakor se imenuje čas visokih temperatur pred srednjeveško malo ledeno dobo (1400-1800). Ugotavljajo, da se je konec 20. stoletja temperatura spet dvignila na raven tega optimuma, a je razlika v danes bistveno bolj enakomernem dvigu po celem svetu kakor pred tisoč leti.

Ocenjujejo, da podvojitev koncentracije ogljikovega dioksida kot enega izmed najpomembnejših toplogrednih plinov pomeni povečanje povprečne temperature na površini za 1,5 do 4,5 °C. Do konca stoletja naj bi se temperatura dvignila za 1-3 °C, v skrajnem primeru pa za 4,8 °C. Gladina oceanov naj bi se dvignila za 30-60 centimetrov, v skrajnem primeru za meter. Skrajni primer v teh predvidevanjih pomeni, da bomo izpuste antropogenih toplogrednih plinov nadaljevali z nezmanjšanim tempom.

Večino te dodatne toplote seveda zadržijo oceani (ker ima vodo bistveno večjo toplotno kapaciteto od zraka in zemlje), ki se v povprečju segrevajo že od konca 19. stoletja, medtem ko se led na polih in v visokogorju tali.

IPCC zato poziva, da v ozračje ne smemo izpustiti več kot 800 gigaton ogljikovega dioksida, če želimo zvišanje temperature obdržati pod + 2°C; do leta 2011 smo namreč v ozračje izpustili že 531 gigaton. Letno naj bi v ozračje izpustili okrog 30 gigaton ogljikovega dioksida, ocenjujejo Združeni narodi. Zanimiv podatek: masa celotne atmosfere znaša 5.109 gigaton, da ne bo kdo mislil, da bomo z ogljikovim dioksidom prekrili celotno ozračje. Problem je, da toplogredni plini svoje lastnosti zelo dobro kažejo že v nizkih koncentracijah. Trenutno je na površju približno 0,04 odstotka ogljikovega dioksida, a te absolutne številke ne povedo nič o njegovih učinkih. Koliko tega ogljikovega dioksida je "našega"? Od predindustrijske dobe se je količina v ozračju povečala za 40 odstotkov in za toliko smo lahko odgovorni. Problem je, da rastejo tudi koncentracije ostalih toplogrednih plinov, ki so še bistveno bolj toplogredni – metan, didušikov oksid.

Potem pa najdemo zelo zanimivo ugotovitev, ki jo bodo z veseljem pograbili nasprotniki teze o globalnem segrevanju. V zadnjih petih letih se je hitrost dviganja temperature zmanjšala. Kaj pa je zdaj to? Drvimo v ledeno dobo in nas bo ogljikov dioksid v bistvu rešil? IPCC pravi, da ne. Šlo naj bi za normalna odstopanja, ki jih je v tem poldrugem desetletju zakrivilo nekaj vulkanskih izbruhov, manjši toplotni tok s Sonca ter izrazitejša pojava El Niño in La Niña.

Čeprav se IPCC-jevo poročilo ukvarja predvsem z ogljikovim dioksidom, že zaradi splošne izobrazbe povejmo, da je toplogreden vsak plin, ki absorbira infrardeče valovanje. To pa so vsi plini, ki imajo vsaj tri atome. Razlogi za to so različna nihanja molekule, ki jih vzbudi IR sevanje. Največ toplogrednega učinka prispeva vodna para, katere koncentracije pa seveda ne moremo spreminjati. Ogljikov dioksid je šele na drugem mestu, saj zakrivi 10-25 odstotkov toplogrednega učinka. Poseben primer je metan, ki ga je v ozračju sila malo, a je bolj toplogreden za faktor sto, zato k učinku prispevka skoraj 10 odstotkov. Žal lahko kaj pametnega storimo le z ogljikovim dioksidom, saj vode v nasprotju s poskusi ne moremo prepovedati, krav in ljudi zaradi metana pa tudi ne. Problem pa je, da ogljikov dioksid poganja industrijo. Pravzaprav jo fosilna goriva, ampak ekonomija je že zdavnaj ugotovila, da je poceni energija nujno potrebna za gospodarsko rast. In fosilna goriva so v številnih aplikacijah še vedno daleč najbolj praktična in najcenejša.

Za konec pa še refleksija o majhnosti. Temperature kolikor toliko spodobno merimo sto let. To je veliko – za človeka. Za Zemljo je to zanemarljivo. Medledene dobe trajajo nekaj deset tisoč let, ledene dobe so lahko še bistveno daljše. Njihove pojavljanje je odvisno od zapletenega součinkovanja koncentracije toplogrednih plinov, variacij v Zemljini rotaciji (tako imenovani Milankovićevi cikli) in naključnih dogodkov, kot so vulkanski izbruhi. Koliko lahko k temu pripomore človek v sto letih in kaj se lahko o dogajanju nauči z meritvami v tem časovnem obdobju (seveda je mogoče dobiti podatke o približnih temperaturah za obdobja v preteklosti, a so manj zanesljivi in popolni), ostaja odprto vprašanje.

Predstavitev in diskusija prvega dela poročila (Povzetka) sta bila včeraj v Stockholmu.