Tračne enote kmalu prek 200 TB

Čeprav se danes večinoma pogovarjamo o diskih, SSD-jih, flashu in optičnih medijih, so za dolgoročno shranjevanje velikih količin arhivskih podatkov še vedno zelo uporabne tračne enote. To je daleč najcenejši način za shranjevanje podatkov, slaba lastnost pa so zelo zelo dolgi dostopni časi, zaradi česar so uporabne zlasti v arhivarske namene. Razvoj teh enot ne počiva, in IBM in Fujifilm sta razvila tehnologijo, ki skorajda postoteri količino podatkov, ki jih lahko zapišemo na posamezno kaseto.

LTO-6 danes shrani do 2,5 TB podatkov, IBM in Fujifilm pa sta pokazala, kako lahko na enako velike kasete, ki merijo 10 x 10 centimetrov ter 2 cm v globino, shranimo do 220 TB podatkov. Ključ je bilo seveda zgoščevanja zapisa, kar so dosegli z oženjem sledi na magnetnem traku.

DO komercializacije nove tehnologije bo minilo še nekaj let in prav mogoče je, da končni izdelek ne bo prinesel tako ekstremnega dviga kapacitete, saj je treba vedno tehtati še med ceno in zanesljivostjo. Zaostanek pa je slabih deset let; kar so razvijalci izumili leta 2007, prihaja na prodajne police danes. Torej lahko 200- in več terabajtne kasete v najboljšem primeru pričakujemo tam okrog leta 2020. A vseeno je to neizpodbiten dokaz, da tračne enote še zdaleč niso odpisane, saj se njihov razvoj še vedno nadaljuje. Mark Lantz iz IBM-a namreč pojasnjuje, da se še vedno gostota zapisa na magnetnem traku podvoji skoraj vsaki dve leti - podobno kot Moorov zakon.