Je učenje pisanih črk še smiselno?

Naslednji generaciji finskih prvošolčkov (2015/16) očitno več ne bo potrebno vaditi malih in velikih pisanih črk. V prenovljenem učnem načrtu namreč ta del več ne bo obvezen, saj ga bosta zamenjala učenje pravilnega (desetprstnega, slepega) tipkanja po tipkovnici oz. učenje tipkanja na mobilnih telefonih.

Gre se za trend v izobraževanju, ki zadnje čase dobiva veliko podpore in izvira iz preprostega dejstva, da ljudje vedno manj ročno pišemo. Pa če že, velika večina več ne uporablja več pristne pisane pisave (37%, sodeč po eni od študij), ampak hibrid med njo in pisano (55%, 8% piše samo tiskane črke). Za današnjo mladino to seveda velja še toliko bolj. Namesto tega se toliko več tipka. Zato se zdi toliko bolj smiselno, da se naučimo prav in hitro tipkati na računalnik, medtem ko naj bi za ročno pisavo zadostovalo, da je naučimo zgolj brati. Branja pisane pisave pa naj bi se bilo otroci sposobni priučiti (potem, ko že obvladajo pisano) v vsega nekaj šolskih urah.

Podobno je v ZDA, kjer večina držav več ne zahteva učenja pisanih črk v šolah. So pa tudi kraji, kjer so to na zahteve staršev vrnili v urnike.

Pri nas se to za zdaj še uči, čeprav so med šolami že nekaj let razlike pri razredih, v katerih se začne z malimi in toliko bolj z velikimi pisanimi črkami. Domača teorija sicer vztraja, da je učenje pisane pisave pomembno, med drugim tudi kot vaja finomotoričnih spretnosti.