Najslavnejši 'selfie' javno dobro

V ZDA se je končala bitka, katera geneza sega na indonezijski Sulawesi v letu 2011. Tedaj je znan britanski fotograf David Slater pomagal pri nastanku najbolj znanega avtoportreta na svetu. Toda ker ga je posnela opica, je fotografija javno dobro, čemur je Slater nasprotoval. Sedaj je patentni urad odločil, da fotografija ni avtorsko zaščiteno delo.

Slater je poleti leta 2011 potoval po tropskih gozdovih na Sulawesiju in posnel obilo fotografij makakov. Ko so makaki postajali čedalje zaupljivejši, je dobil zamisel, da bi jih poizkusil posneti čisto od blizu. Nastavil je fotoaparat na samodejni sprožilec in želel fotografirati, ko je ena izmed opica pograbila njegov fotoaparat in naredila nekaj neuporabnih posnetkov. Zaslutil je, da bi tako lahko posnel kakšno izredno fotografijo, zato je uporabil širokokotne leče, nastavil fotoaparat in ga postavil na tripod. Medtem ko je držal za tripod, so si makaki ogledovali fotoaparat in pritiskali vse mogoče gumbe. Ena izmed fotografij je uspela in nastal je najslavnejši živalski avtoportret vseh časov, ki je v hipu postal velika uspešnica na internetu.

Ker se profesionalni fotografi preživljajo s fotografiranjem, je pomembno vprašanje avtorstva in imetnika avtorskih pravic. Slater je trdil, da je imetnik pravic on sam, ker je napravil vse potrebno za posnetek, le na sprožilec ni dejansko pritisnil. Ni res, da bi opica ukradla fotoaprat in posnela nekaj naključnih fotografij, nato pa bi ga Slater našel, kot je Daily Mail pretiraval, da bi bila zgodba privlačnejša. Slater je bil ves čas blizu fotoaparata.

Zapletlo se je, ko je Fundacija Wikimedija dve fotografiji uvrstila v svojo zbirko prosto dostopnih fotografij Wikimedia Commons. Njihova utemeljitev je bila preprosta: ker fotografije ni posnel človek, ampak opica, ki ne more biti imetnik avtorskih pravic, je fotografija javno dobro. Caters News Agency, ki trži Slaterjeve fotografije, je od Wikimedije zahtevala umik fotografij, ki je to sprva storila, kasneje pa sta se fotografiji znova pojavili na strani.

Sledila je precej burna razprava, v katero se je vključilo tudi precej znanih odvetnikov. Glavni pomisleki na eni strani so, da Slater ni pritisnil na sprožilec niti ni odločilno vplival na kompozicijo ali izvedbo fotografije. A po drugi strani drži, da v fotografija ni nastala z jasnega, temveč je moral Slater odpotovati v tropski gozd, se spoprijateljiti z opicami, da so mu zaupale, in fotoaparat nastaviti tako, da so fotografije lahko uspele. Ni namreč vedno nujno, da je imetnik avtorskih pravic tisti, ki izdelek zapiše na trak. Stenograf, ki piše po diktatu pisatelja, ali snemalec pod taktirko Stanleyja Kubricka, nimata avtorskih pravic. Opica, po drugi strani, je ravnala avtonomno. Zapletena reč, ki je ponujala obilo interpretacij.

Ameriški patentni urad je odločil, da fotografija ne uživa zaščite in da imetnika avtorskih pravic ni, ker jih opica pač ne more imeti, Slater pa ni dovolj odločilno vplival na nastanek in obliko posnetka. Slater je že izrazil razočaranje nad odločitvijo. Pravi, da ga je pot na Indonezijo stala več kot dva tisoč funtov in da se preživlja s fotografijo, zato je z odločitvijo izgubil več kot deset tisoč funtov. Patentni urad je že izdal prenovljen dokument prakse, kjer so med primeri stvaritev, ki jih ni mogoče zaščititi, navedli tudi avtoportret opice, slonjo poslikavo zidu in naplavine na obalah. V pravilih je zapisano, da ni mogoče zaščititi del narave, živali, rastlin, duhov ali nadnaravnih bitij. Najslavnejši opičji fotografiji tako ostajata prosto dostopni.