O sorazmernosti uporabe prometnih podatkov 1200x na leto

Inštitut za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti je minuli teden gostil strokovni posvet o posledicah julijske razveljavitve obvezne hrambe prometnih podatkov. Dogodek je bil za poletni čas presenetljivo dobro obiskan, predvsem pa ni pa manjkalo predstavnikov policije in tožilstva, z vseh nivojev obeh struktur. Bili so si edini, da retencijo nujno rabimo oz. točneje, da jo "čimprej", "takoj", "včeraj" rabimo nazaj. Njihova (eno)glasnost je čudovita ilustracija tega, kako zelo so se slovenski organi pregona navadili in razvadili dela v okolju, kjer se gibanje in komunikacijo vseh državljanov sledi na dnevni osnovi.

Poglejmo zatorej statistične podatke o dosedanji - skoraj petnajstletni - uporabi tega ukrepa (kolikor pač jih je).

Običajni vir bi bila sicer precej podrobna letna poročila o delu policije, vendar le ta ne beležijo statistik glede rabe podatkov o prometu. Domnevno zato, ker "uradno" to ni njihov ukrep, saj je njegov predlagatelj v skladu s 1. odst. 149.b člena Zakona o kazenskem postopku pravzaprav državni tožilec. V praksi sicer ukrep v skoraj vseh primerih od tožilstva zahteva policija, ki tudi dobavi vse priloge, s katerimi potem tožilec pred preiskovalnim sodnikom upravičuje nujo po ukrepu. Ko odredba je, jo operaterju posreduje policija sama, skozi namenski računalniški sistem, na koncu pa ona tudi sama prejme odgovor. Torej gre, dejansko gledano, tako rekoč v celoti za policijsko pooblastilo in prav bi bilo, da ga policija v svojih letnih statistikah podrobneje obrazloži. Morda ga za letos celo bo.

Medtem pa se moramo opreti na tale komentar Vrhovnega državnega tožilstva (izjava za STA, 17.7. letos)?

Na vprašanje, kolikokrat so zahtevali prometne podatke, na tožilstvu odgovarjajo, da so podatki na voljo le za obdobje po 5. maju 2103, ko so uvedli nov elektronski sistem evidentiranja dela. "Zaradi drugačnega načina evidentiranja in vpisovanja s podatki za pretekla leta ne razpolagamo," so pojasnili.

Od takrat do danes, torej v enem letu in dveh mesecih, so pridobitev podatkov sodišču predlagali 1450-krat.

"Če to številko primerjamo s številom zadev, ki jih državna tožilstva letno obravnavajo, se pokaže, da je bil ukrep, ki temelji na hrambi prometnih podatkov, uporabljen sorazmerno, in sicer le v približno 1,5 odstotka vseh zadev, praviloma pri obravnavanju težjih kaznivih dejanj," so poudarili.

Se pravi, cca 1200x na leto, "praviloma pri obravnavanju težjih kaznivih dejanj"?

Temu je težko rečti poštena ocena. Je hitra in prikladna ocena, ni pa poštena ocena. Upoštevati je namreč treba, da naj bi bil ukrep namenjen pregonu "hudih" kaznivih dejanj. Kaj točno so "huda", tudi "hujša" ali "težja" kazniva dejanja, naše kazensko pravo ne definira, ponuja pa nekaj namigov. Ukrepe zakonitega prestrezanja komunikacij (150. člen ZKP), ožičenja stanovanja (151. člen ZKP) oz. tajnega opazovanja (149.a člen ZKP) se denimo lahko odredi le ob preiskovanju posebej določenih kaznivih dejanj, kar vključuje (2. odstavek 150. člena) vsa kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let, ter še lepo košarico bolj občutljivih, a nekoliko manj resnih drugih kaznivih dejanj (ugrabitve, prepovedane droge, korupcija, organiziran in gospodarski kriminal). Primerljivo in mednarodno usklajeno definicijo ponuja Evropski policijski urad - EUROPOL, ki je v bistvu sama ena velika baza za izmenjavo podatkov o storilcih in žrtvah "resnih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj terorizma". Njihove baze (seznam, glej stran 10) tako sprejemajo zgolj kazniva dejanja s področij terorizma, trgovine z belim blagom, nezakonitih migracij, organiziranega kriminala različnega porekla, zlorabe plačilnih kartic, finančnega kriminala, prepovedanih drog, otroške pornografije, masovnih kršitev avtorskih pravic, kiberkriminala.

Malo čez palec so težja kazniva dejanja torej tista, za katera mora biti predpisana kazen vsaj petih (ali vsaj treh) let zapora. Če bi bil ukrep uporabe prometnih podatkov tako zelo "sorazmeren", kot ga opisuje Vrhovno državno tožilstvo, bi moral biti uporabljan bolj ali ne samo glede teh kaznivih dejanj. In koliko je teh? Spet težko reči. Tako policijske kot tožilske statistike kaznive dejanja grupirajo zgolj po skupinah (zoper življenje in telo, zoper spolno nedotakljivost, zoper premoženje, idr.), ne pa po zagroženi kazni. Vemo pa, koliko ljudi letno (nepogojno) zapremo za tako in tako dolgo kazen zapora. Te statistike ima Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, ki skrbi za naše zapore (niso še zasebni, hvala bogu), in so nekako take (za leto 2013, samo novoobsojeni, kumulativno):

Te številke niso nujno stoodstotno primerljive, so vseeno slikovite. V Sloveniji letno na kazen 3 ali več let zapora obsodimo vsega 144 ljudi. Nasploh jih v zapor pošljemo vsega 1159 (ostalo od cca 12 tisoč letno izrečenih obsodilnih sodb so namreč pogojne obsodbe, denarne kazni, sodni opomini in drugo, glej podatke tožilstva o uspehu obtoževanja, stran 26-27) ali malo več kot 66 na 100.000 prebivalcev, kar je povsem primerljivo z drugimi evropskimi državami.

A če to številko primerjamo s številom uporabljenih ukrepov iz izjave VDT - tj. 1450x v zadnjih 14 mesecih oz. nekje 1230x na leto - je o kakršnikoli omejenosti samo na hujša kazniva dejanja skrajno težko govoriti. Pri tej statistki je pomembno poudariti, da se na odredbi običajno nahaja med ena in 84 tarč, pri nadaljnih izračunih uporabljamo število 1, kar ni nujno pravilno. Število letnih uporab ukrepa je nekajkrat večje od števila letno obsojenih za težja kazniva dejanja. Pravzaprav se zdi, da slovenska policija ukrep uporablja zoper vsako osebo, ki je storila kaj tako hudega, da bi si zaslužila zapor. Kot tak je ukrep trenutno tudi uzakonjen - mogoče ga je dobiti v preiskavi vsakega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. To vključuje vse od malih tatvin do razžalitev županov in drugih uradnih oseb na internetu. Bolj ali manj vedno, ko policija razpolaga z imenom ali priimkov ali telefonsko številko osumljenca in ko je primer dovolj resen, da ga namesto uniformirane policije rešuje kriminalistična policija (tako kot to za Veliko Britanijo odkrito priznava njihova notranja ministrica).

V tej luči vsesplošne razvajenosti z uporabo prometnih podatkov za iskanje osumljencev in dokazovanje njihove krivde je seveda povsem razumno, da so organi pregona neravnodušni do odločitve ustavnega sodišča. Trenutno je namreč pridobivanje prometnih podatkov znatno okrnjeno in upočasnjeno. Za njih to pomeni, da bodo, brez prilagoditve načina dela, ulovili bistveno manj storilcev kot dosedaj.

Zato bi ukrep radi čimprej nazaj. Ampak, argumentiramo, to ne more biti prava pot. Kot kažejo podatki (in če so organi pregona mnenja, da primerjamo hruške in kivije, naj prosim dostavijo svoje natančne statistike rabe ukrepa po posameznih kaznivih dejanjih), vse skupaj trenutno sloni na predpostavki, da je dopustno hraniti podatke o domala vseh prebivalcih Slovenije že zaradi upanja, da bomo na ta način našli kakšnega spletnega komentatorja ali lopova začetnika, ki med vlamljanjem po soseski s sabo nosi in uporablja svoj mobilni telefon. Takšno prostodušno razmišljanje, kot je reklo ustavno sodišče, ne vzdrži več razumne presoje.

Ukrep bo torej treba zares omejiti na preiskavo hujših kaznivih dejanj. Za manj huda bo policija morala najti druge metode, pravzaprav tiste, ki jih je uporabljala že dosedaj.