Filmarji bi britansko blokado pornografije razširili še na spletne iskalnike

Mike Weatherley, poslanec vladajoče britanske konzervativne stranke in Cameronov svetovalec za vse stvari v zvezi z intelektualno lastnino, je v luči uspehov z domačim pornografskim filtrom in nedavno sodbo Sodišča EU zoper Google predstavil nov posvetovalni dokument o "vlogi spletnih iskalnikov v boju proti piratstvu".

Dokument je pravzaprav že precej razdelan in gradi na ideji dosedanjih dogovorov med ameriškim filmsko-glasbenim cehom in internetnim velikanom Google (v smislu, daš jim prst in naslednje leto bodo prišli prosit še za obe rami). Kot smo že pisali, Google namreč na podlagi dogovora z MPAA/RIAA že od l. 2010 blokira znane piratske izraze iz rezultatov dinamičnega iskanja (autocomplete), od leta 2011 pa spletne strani, ki so v preteklosti že prejele večje število DMCA pritožb, med rezultati iskanja (dinamičnega ali ne) prikaže bistveno nižje.

Poslanec vidi omenjeno kot "dober začetek", h kateremu potem predlaga še nekatere dodatne korake (kot spodaj). Pri tem pa poudarja, da bi moral Google glede na svoj tržni delež tu drugim pokazati "zgled", saj "kar bo naredil Google, bodo gotovo naredili tudi drugi spletni iskalniki...".

In kateri naj bi bili ti koraki? Za začetek formalna opredelitev kriterijev za "skrivanje" piratskih spletnih stran iz rezultatov iskanja. Poslanec tu citira "kompromisni predlog" britanskega glasbenega ceha BPI: spletne strani, zoper katere je bilo pri Googlu vloženih že vsaj 10.000 pritožb (infringement notice), se ne bi smele pojaviti na prvi strani z zadetki, pa naj še tako ustrezajo tistemu, kar išče uporabnik. Pri 100.000 pritožbah se ne mi smele pojaviti na prvih 10 straneh z zadetki.

Da ne bi prihajalo do "pomot" oz. "zlorab" s spammanjem DMCA takedownov, predlaga dopolnitev sistema s še eno BPI-jevo rešitvijo. Njihova "Music Matters" kampanja že ponuja seznam "certificiranih" spletnih strani, tako "dobrih" kot "slabih". Na seznamu "dobrih" so strani, ki sicer dobivajo veliko pritožb, a naj vseeno ostanejo vidne. Sem spada denimo prav YouTube, ker vsebino nanj nalagajo uporabniki, zato piratiziranja tam na prvi pogled zares ni malo. Hkrati bi se s tem seznamom preprečilo prevare, se pravi, masovno podajanje lažnivih pritožb zoper sicer legitimne spletne strani (4chan kampanije, omejevanje konkurence - pač pritožbe s strani ljudi, ki niso založniki).

Obratno pa bi certificirano "slabe" strani takoj kaznovali s slabšo umestitvijo med rezultati iskanja. Strani s črnega seznama posebnega oddelka londonske policije za boj proti kršitvam pravic intelektualne lastnine (PIPCU) bi se zgolj umestilo nižje. Strani, zoper katere pa že obstaja sodna odredba za blokado na ravni ISP-jev, pa bi morale povsem izginiti. Beri, obveznost, ki jo sodišče odredi zoper ISP-ja kot ponudnika storitve izključnega prenosa, bi se razširila še na nekatere pomembnejše spletne strani, za zdaj iskalnike.

K temu poslanec navrže še nekatere ne nujno slabe ideje, a bistvo ostaja isto: spletni iskalniki morajo nase prevzeti iste zaveze kot ISP-ji. Moment iz že omenjene sodbe Sodišča EU glede pravice do pozabe želi pri tem čim bolj izkoristiti. S sodelovanjem iskalnikov bi se namreč dalo preprečiti širšim množicam, da na nek enostaven in hiter način pridejo do zastonj izvoda digitalne dobrine. Za hekerčke bo to še vedno mogoče, a to jih ne moti, ker bo teh malo.