Etienne de la Boetie: Razprava o prostovoljni sužnosti (1549)

Pred skoraj pol tisočletja je osemnajstletni francoski študent Etienne de la Boetie napisal krajše besedilo, ki bi mu danes verjetno rekli seminarska ali izpitna naloga. To besedilo je danes za politične filozofe skoraj tako prelomno kot znani Vladar Niccola Machiavellija, saj je mladega Etienna zanimalo nekaj nepojmljivega: zakaj vladarjem (sploh tiranom) priznavamo vladarstvo.

Hotel je razumeti, kako je mogoče, da »toliko ljudi, toliko vasi, toliko mest in toliko narodov« trpi enega samega tirana, ki nima druge moči kot je tista, ki mu jo dajejo podložniki. Prepričan je bil, da se antični filozofi niso motili in ljudje hočemo biti svobodni. A smo se pripravljeni tej svobodi prostovoljno odreči, jo zamenjati za suženjsko poslušnost tiranu ali jo celo vzljubiti.

Odgovor je najprej iskal v človeški naravi, ki se je zaradi strahu pred obstankom pripravljena podrediti sili, vendar ni bil zadovoljen s pojasnilom. Tiran lahko z lastno močjo vlada samo manjši skupini ljudi, od katere je fizično močnejši ali bolje oborožen, a ne more podrediti celotne skupnosti ali naroda. Zato za vladanje potrebuje njihovo soglasje.

Kako vladar pridobi takšno soglasje množic? Prebivalci včasih izberejo kakega izjemnega posameznika: odličnika ali bojevnika, ki se izkaže s pogumom, inteligenco in voditeljskimi veščinami, zato mu podelijo posebne vladarske pristojnosti. Vendar je le malo vladarjev njegovega časa vladalo zaradi lastnih vrlin, saj vladarji večinoma niso bili prav nič pametnejši ali močnejši od povprečnega človeka. Moč vladarja torej ne temelji na sili ali vrlini, ampak na pripravljenosti svobodnega človeka, da se mu podredi, je sklepal Boetie.

Zakaj takšna podredljivost? Boetie je najprej pomislil na izgubo kolektivnega spomina, zaradi katere so ljudje pozabili, da so bili nekoč svobodni. Stanje sužnosti se jim zato zdi samoumevno ali celo naravno, a je treba to navajenost vzdrževati in poskrbeti, da je posamezniku prijetna (misel, da trpimo pod diktaturo, je že začetek upora). Privrženost preprostih ljudskih množic je najlaže kupiti z malimi darili, religijo in spektaklom. Izobražene elite pa je treba vključiti v sistem vladanja ter jim v zameno za poslušnost obljubiti slavo, bogastvo in moč.

Zato lahko državi ali narodu uspešno vlada že peščica ljudi, je menil Boetie. »Vsak vladar ima okrog sebe največ pet ali šest zvestih pribočnikov, ki imajo vedno dostop do njegovega ušesa. Z vladarjem jih povezuje lasten interes, odvisnost, soudeleženost v njegovih zločinih in strast do oblasti Ta šesterica vlada vladarju enako močno kot on vlada njim in vsak ima pod sabo sto sledilcev, ki jih prav tako povezuje interes ali zločin« Ti sledilci imajo spet po nekaj sledilcev in nekaj tisoč povezanih ljudi lahko prevzame večino ključnih položajev v državi, če se jim nihče ne upre in preseka te verige.

Za Boetija je prostovoljno suženjstvo izbira trpljenja pod tiranom namesto svobode. Uprejo se lahko samo tisti, ki ne priznavajo oblasti, ki hočejo ostati svobodni in nad katerimi nobena vladavina ne more imeti popolnega nadzora. Njegovo vodilo »odločite se da ne boste več služili, in svobodni boste«, pa so nekaj stoletij pozneje prevzeli tudi nekateri drugi politični filozofi in anarhisti, ki mladega francoskega plemiča še danes radi navedejo med začetniki njihovega gibanja.