Na lestvici svobode tiska Slovenija 34.

Novinarji brez meja so zopet objavili vsakoletno poročilo o stanju svobode tiska na svetu. Slovenija se je letos uvrstila na 34. mesto, kar je mesto više kot lani, dve mesti više kot predlani in precej bolje kot 46. mesto leta 2010. A ne pozabimo, da je bila Slovenija vse do leta 2006 med prvimi dvajsetimi državami v elitni skupini, potem pa se je spustila v drugi razred.

Na prvih petih mestih ni sprememb, saj jih še vedno v istem zaporedju držijo Finska, Nizozemska, Norveška, Luksemburg in Andora. Sledijo države stare evropskega gospodarskega prostora, in tako na 12. mestu najdemo Avstrijo (kot našo prvo sosedo), na 9. mestu Novo Zelandijo (kot najboljšo neevropsko državo), na 13. mestu Češko (kot najboljšo novo članico EU), na 17. mestu Jamajko (kot najboljšo karibsko državo, na 18. mestu Kanado (kot najboljšo severnoameriško deželo) in na 22. mestu Namibijo (kot najboljšo afriško državo). Od Slovenije so boljši celo Surinam, Kapverdski otoki, Belize in Kostarika. Tudi na dnu ni nič novega, saj so tam že tradicionalno abonirani Eritreja, Severna Koreja, Turkmenistan, Sirija, Somalija in Kitajska.

Uvrstitev držav na lestvici vsako leto dvigne precej prahu. V ZDA so se letos razdelili na dva tabora. Prvi je trdil, da je lestvica dokaz padajoče svobode tiska v ZDA in razlog za preplah, medtem ko so drugi trdili, da je lestvica manj relevantna. Razloge so iskali v metodologiji, nepomembnosti relativne uvrstitve (resnično so pomembne absolutne vrednosti, ne pa toliko primerjava med državami, ki lahko kaže na dvig standardov drugod, kar avtomatično deželo, ki ne napreduje, potisne navzdol) itd.

Novinarji brez meja seveda ne skrivajo svoje metodologije. Precejšen del ocene predstavljajo rezultati vprašalnika, ki merijo tako objektivne kot subjektivne kategorije. Med prve sodijo število pridržanih ali ubitih novinarjev, ugrabitve in napadi, prebegi, cenzura itd. Teže je kvantificirati nekatere druge parametre, kot so samocenzura, vmešavanje oblasti v uredniško politiko, transparentnost vladnega delovanja, zakonodaja itd. Vsaka država dobi oceno v šestih kategorijah - pluralizem, neodvisnost medijev, okolje in samocenzura, zakonodaja, transparentnost in infrastruktura, iz katere se potem izračuna enotna ocena.

Poglejmo še nekaj zanimivosti iz evropskega dela lestvice. Dolga leta vodilna Finska ima na primer zakonodajo, ki omogoča celo zaporno kazen za hude primere razžalitve, hkrati pa vse medije v državi nadzorujejo trije veliki lastniki. In kljub temu je novinarski prostor tam izjemno pluralen in odprt. Po drugi strani Novinarji brez meja opozarjajo, da sta evropska velikana Francija in Velika Britanija vredna zaskrbljenosti, ker se razmere v teh državah slabšajo. Francija je za Slovenijo, Velika Britanija pa le mesto pred nami. V Veliki Britaniji je seveda odmevalo uničenje trdih diskov z materialom, ki ga je Guardianu priskrbel Edward Snowden, v Franciji pa afera Bettencourt.

Med državami EU je najvišji padec utrpela Grčija, kjer so lani zaradi varčevalnih ukrepov zaprli javno radiotelevizijo, kar je edinstveni primer v Evropi. S tem je Grčija le mesto pred 100. Bolgarijo, ki je že tradicionalno najslabša v EU. Stanje je zaskrbljujoče tudi na Madžarskem, kjer se od izvolitve Viktorja Orbana leta 2010 razmere slabšajo. Tedaj so bili 23., predlani že 40., lani 56., letos pa že 64. Spomnimo le na kontroverzni zakon o medijih na Madžarskem iz leta 2011, ki je domala uzakonil cenzuro, njegovi popravki pa so bili bolj lepotne narave. Lani je žrtveno jagnje skoraj postala radijska postaja Klubradio iz Budimpešte, ki ji nacionalna agencija ni želela podaljšati licence in je njeno frekvenco dodelila neznani radijski postaji; po sodnih postopkih in javni kampanji so ji marca le podaljšali licenco.