Kitajska v raziskave in razvoj vlaga več kot EU, Slovenija nadpovprečna

Letos se je prvikrat zgodilo, da Kitajska v raziskave in razvoj (R&R) vlaga več denarja kakor Evropska unija, če ga merimo v odstotku bruto družbenega proizvoda (BDP). Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je v svojem poročilu ugotovila, da je Kitajska za R&R leta 2012 namenila 1,98 odstotoka BDP, kar je 7,6 odstotka več kot leto pred tem, do leta 2015 pa želijo delež povišati na 2,2 odstotka. EU pa je leta 2012 v R&R vložila 1,97 odstotka BDP. Vrzel se bo odslej še povečevala, saj leta 2013 ni povečevala vlaganj v R&R, letos pa naj bi sredstva zrasla le za 1,4 odstotka, ocenjuje Eurostat.

Najprej se moramo vprašati, ali višja vlaganja v raziskave in razvoj vedno pomenijo boljši življenjski standard in napredovanje gospodarstva. Intuitivno smo prepričani, da to drži, in načeloma je to res, a obstojijo razlike v učinkovitosti. Kot je ugotovila že EU v svoji študiji, so med državami članicami velike razlike v učinkovitosti porabe javnih sredstev (in v EU se veliko R&R financira iz javnega denarja). Težavno je že njeno merjenje. Če se omejimo na učinkovitost porabe denarja za R&R in izobraževanje, so vidni naslednji trendi. Dvig investicij v izobraževanje za 10 odstotkov se dolgoročno kaže kot 3-6 odstoten dvig BDP, a so med državami velike razlike. Tudi korelacija med uspehom učencev na testih PISA in deležem BDP, ki ga država nameni za izobraževanje, je nizka.

EU v povprečju za R&R iz javnih sredstev nameni 0,65 odstotka BDP, a so razlike med državami visoke. Zanimivo je, da je korelacija med indeksom inovacij neke države (summary innovation index) zelo visoka. To pomeni, da se dvig investicij v R&R neposredno odrazi kot večje število inovacij. Slovenije v tem poročilu ni.

Leto pozneje EU pripravila še poročilo o učinkovitosti porabe javnega denarja za R&R. V njem ugotavljajo, da med državami članicami obstajajo velike razlike v učinkovitosti porabe sredstev za R&R. Posebej opazna je delitev na nove in stare članice, a nove vendarle počasi dohitevajo povprečje EU. Pomembno odkritje je, da dvig količine sredstev za R&R ne pomeni avtomatično poslabšanja učinkovitosti njihove izrabe. Pomembni faktorji, ki vplivajo na učinkovitost izrabe sredstev, so še tehnološka naprednost gospodarstva, vlaganja v šolstvo, delež zaposlitev v znanosti in tehnologiji ter zaščita intelektualnih pravic v državi.

Slovenija pa je v tem poročilu. Leta 2007 smo za R&R namenili 1,53 odstotka BDP, kar je pod povprečjem EU (1,83 odstotka). Vodi Švedska s 3,64 odstotka, sledijo pa Finska (3,47 odstotka), Avstrija (2,56), Danska (2,55) in Nemčija (2,53 odstotka). Od starih članic so od Slovenije slabše le Grčija, Irska, Italija, Portugalska in Španija. Med novimi članicami pa je od nas boljša le Češka.

Slovenija ima sorazmerno visoko število objavljenih člankov na milijon prebivalcev (kar je tudi posledica skorajda izključno točkovalnega sistema merjenja znanstvene odličnosti), a podpovprečno število prijavljenih patentov in povprečno število citatov. Leta 2007 je država (proračunska sredstva) za R&R namenila 0,36 odstotka BDP, kar je za polovico več od povprečja EU. V Sloveniji je tudi v R&R v javnem sektorju zaposlenega 0,32 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, kar je več od povprečja EU (0,19 odstotka). Toda zasebni subjekti pa v R&R vložijo le 0,94 odstotka BDP, kar je manj od povprečja EU (1,17 odstotka BDP).

Poglejmo še na naš statistični urad za sveže podatke. V letu 2011 je Republika Slovenija za R&R namenila 219 milijonov evrov državnih sredstev, kar predstavlja 0,61 odstotka BDP. Od tega je šlo 44 odstotkov državnemu sektorju, 37 odstotkov visokošolskem sektorju, 16 odstotkov poslovnemu sektorju, preostanek pa zasebnim raziskovalcem. Če k temu prištejemo še 120 milijonov evrov evropskih sredstev, smo iz državne malhe za R&R leta 2012 namenili 0,94 odstotka BDP.

Če pogledamo celotne investicije v R&R, torej državna, evropska in zasebna sredstva, jih je bilo v Sloveniji leta 2011 za 2,47 odstotka BDP. Povprečje za EU je bilo 1,94 odstotka BDP, leta 2012 pa 1,96 odstotka BDP. Slovenija je pri državnem vlaganju v R&R nadpovprečna. Zakaj torej poslušamo, da imajo univerze čedalje manj denarja? Eden izmed razlogov je bogato financiranje inštitutov, saj je recimo Inštitut Jožefa Štefana leta 2012 skoraj tri četrtine prihodkov ustvaril na državnih razpisih. In da smo pošteni, njegovi prihodki (tako državni kot tržni) so v primerjavi z letom 2011 upadli, in sicer na 46 milijonov evrov. Tudi Univerza v Ljubljani je leta 2012 prejela osem odstotkov manj sredstev kot leta 2011, skupno 308 milijonov evrov. Podobno zmanjšanje beležijo tudi druge univerze in inštituti. Kam torej izginja denar za R&R?