Domače branje: Jevgenij Morozov: The Net Delusion (2011)

Ko sem med pripravami na intervju z Jevgenijem Morozovom še enkrat prebiral njegovo prvo knjigo The Net Delusion in nekatere najbolj odmevne eseje – denimo uničujočo kritiko Jeffa Jarvisa in njegove knjige Private Parts ter strogo recenzijo biografije Steva Jobsa –, me je najbolj zanimalo, ali bo v pogovoru vsaj približno tako jezen kot zna biti za tipkami.

Morozovska jeza za tehnološko in novomedijsko publicistiko ni ravno pogosta, saj med avtorji knjižnih uspešnic in zvezdniškimi imeni na govorih TED prevladujejo dobrodušni tehnološki optimisti, ki prebivajo na vzhodni obali ZDA in internetne revolucije večinoma spremljajo na računalniških zaslonih. Osebna zgodba mladega Belorusa je drugačna, saj je kot internetni aktivist spremljal začetke demokratičnih gibanj po različnih postsocialističnih evropskih državah, doživljal njihove prve uspehe, a tudi streznitve.

Množičnim protestom, ki so se začeli na družabnih omrežjih, so kmalu sledile cenzura, aretacije ter uporaba interneta za nadzor opozicijskih gibanj in širjenje režimske propagande. Internetni forumi so postali gojišče skrajnih nacionalističnih gibanj, številne internetnike so privabili hitri post-tranzicijski zaslužki in kriminalne združbe. Retorika zahodnih medijev in politikov pa je kljub neštetim nasprotnim dokazom ostajala nespremenjena: internet je najpomembnejše orožje za širjenje demokracije, rušenje diktatorjev in spodbujanje naprednih družbenih gibanj.

Morozov mi je povedal, da je knjigo – morda idealistično – napisal predvsem za zahodne vlade, mednarodne nevladne organizacije in ameriško zunanje ministrstvo, ki ima največ vpliva pri oblikovanju in financiranju internetnih politik. Bralce je opozoril na trdoživost najpogostejših internetnih mitov in na številnih primerih pojasnjeval, zakaj tehnologija ne more nadomestiti zunanje politike ali odpraviti kulturnih, verskih ali političnih razlik, ki so značilne za človeške družbe. Hkrati je iz Net Delusion namenoma izpustil recepte, priporočila in velike obljube, ker je prepričan, da lahko čudežne rešitve danes ponujajo samo svetovalci in „internetni intelektualci“, ki jim nikoli ne zmanjka dovolj lahkovernih strank.

Sogovorniški Morozov večino časa prav nič ne spominja na jeznega Morozova iz besedil. Njegovi stavki postanejo ostrejši samo takrat, če ga s kakim vprašanjem poskušate opredeliti za tehnološkega pisca („Ne pišem o tehnologiji kot taki. Za tehnologijo hočem postati to, kar je literarni kritik za književnost.“), tehnološkega pesimista („Nisem nikakršen tehnološki Amiš, pesimisti pa imajo včasih težave pri ločevanju realizma od pesimizma“) ali, še huje, avtorja pesimistične knjige o tehnologiji.

Zato je Net Delusion morda bolje opisati kot realistično knjigo o zunanji politiki. S poudarkom na internetu.