Elsevier: ne razpečujte oblikovanih člankov

Večkrat smo že pisali o tegobah znanstvenega sveta, ki mu vladajo popolnoma isti vzgibi kakor v ostalih sferah življenja. Znanstvena odličnost še zdaleč ni edini in mnogokrat niti najpomembnejši faktor, ampak se tu skriva še cel kup drugih. Po zadnji kritiki kakovosti in recenzije člankov, se bomo danes spet obregnili ob založnike in avtorske pravice znanstvenikov.

O založbi Elsevier, ki ima pod svojim okriljem kopico uglednih znanstvenih revij, je bilo prelitega že mnogo črnila, tudi bojkot je bil način upora. Če smo pošteni, Elsevier ni edini založniški orangutan, le eden največjih in najbogatejših je ter zato največkrat na tapeti, a podobnih praks se gredo vsi. Jabolko spora so pravice, ki jih avtorji v veliki meri neodplačno prenesejo na založnika, ta pa s članki mastno služi, saj niso brezplačno dostopni. Če raziskave financira javni denar, je to nehigienično, a se razmere popravljajo. Sedaj se je oglasila spletna stran academia.edu, ki je od Elsevierja prejela zahtevke, naj umakne nekaj člankov, ki so jih nanjo naložili avtorji sami. Zagnali so vik in krik, da se je Elsevier spravil na uboge raziskovalce. A zgodba ni tako preprosta.

Založniki imajo svoje stroške in tega nihče ne zanika. Pogost očitek založnikom je izkoriščanje znanstvenikov za brezplačno recenziranje člankov. To drži, a vedno lahko potencialni recenzent zavrne recenzijo in urednik jo bo poslal drugam. To se dogaja, ni pa prav pogosto, saj so nekatera področja tako specializirana, da prav veliko recenzentov ni, po drugi strani pa se urednikom, zlasti udarnejših revij, resnično ni dobro preveč zameriti. Ti isti uredniki seveda niso neka izvenzemeljska rasa, ampak so običajno ugledni znanstveniki na svojem področju. Svet je pač majhen.

Kakorkoli, založniki imajo stroške z obdelavo rokopisov, od koordinacije recenzije in popravkov, do oblikovanja in stavljenja končne verzije ter tiska (če revija ni v celoti elektronska). Kdor je že dobil v recenzijo kakšen rokopis, ve, da urejanje te solate ni enostavno delo, saj članke oddajo v vseh mogočih oblikah. Dobršen del matematično-tehnične srenje jih resda oblikuje v LaTeX-u, a še vedno se veliko člankov pošilja v različnih verzijah formatov doc, docx, rtf in kakšnih eksotiki. V teoriji bi morali biti združljivi, v praksi je že branje mnogokrat precejšen podvig, stavljenje pa nočna mora. Povsem druga kategorija so slike, ki romajo na naslove urednikov v živih in mrtvih formatih, nekatere vektorske, druge bitne v zanikrni ločljivosti, nekatere vgrajene kar v Wordov dokument, druge v ločenih datotekah itd. Ta del založnikom dejansko priznamo kot nič kaj zavidanja vreden.

A po drugi strani so zanj dobro plačani, saj so naročnine na revije drage, mnogokrat zavite v pakete, tako da ni možno (ali gospodarno) naročiti le revij, ki jih neka institucija potrebuje, ampak zraven zapakirajo še nekatere druge revije.

Kako pa je z avtorskimi pravicami? Z objavo članka v Elsevierjevih revijah avtorji velik del avtorskih pravic prenesejo nanj, ne pa vseh. Pomembna je tudi razlika med rokopisom (v nadaljevanju: rokopis, pre-print version), recenziranim in popravljenim (popravke seveda piše avtor) rokopisom (v nadaljevanju: AAM, iz author's accepted manuscript) in stavljeno obliko (v nadaljevanju: članek). Elsevierjevi avtorji lahko vse oblike prosto uporabljajo interno, za poučevanje, na konferencah, v svojih monografijah in disertacijah, dele besedila pa lahko uporabijo tudi v novih člankih. Elsevier dovoljuje tudi deljenje člankov med znanstveniki (scholarly sharing), kar v praksi pomeni, da ga lahko pošljemo kolegu po elektronski pošti. Izrecno pa je prepovedano sistematično deljenje in komercialna raba. Omejitve so razumljive, saj je šlo v oblikovanje članka precej časa in sredstev.

Poleg klasičnega načina objave (imenovan tudi naročniški) omogoča Elsevier tudi objavo prostodostopnih člankov (open access articles), s katerimi je mogoče početi praktično vse, le nadaljnja uporaba v komercialne namene je omejena z licenco CC BY 2.0. Objava takega članka bo avtorje stala od 500 do 5000 dolarjev, odvisno od revije in tega, kje so zaposleni (od Univerze v Ljubljani lahko Elsevier iztisne manj kakor od Harvarda, to je jasno).

Vrnimo se k naročniškim člankom. Teh ni dovoljeno javno objavljati. Imajo pa avtorji dovoljenje za objavo rokopisa ali AAM-ja na lastnih straneh in v arXivu (spletni repozitorij). V praksi znanstveniki na svojih straneh mnogokrat objavijo tudi stavljen članek, pa jih založniki ne preganjajo, ker bi bil to resnično PR-samomor.

Kaj je torej s stranjo academia.eu? Gre za stran, ki se na deklarativni ravni zavzema za odprt in prost dostop do člankov. Končnica .edu je zavajajoča, saj ne gre za akademsko inštitucijo, a je registrirana že od leta 1999 (stran sicer deluje šele od leta 2008), ko pravila še niso omejevala registracij domen .edu. Deluje kakor družabno omrežje za raziskovalce in avtorjem omogoča, da se vanj prijavijo, potem lahko na stran obesijo svoje članke. Pravno gledano gre za sistematično deljenje člankov, česar Elsevier ne dovoljuje. In v tem primeru Elsevier niti ni negativec. Avtorji imajo vso pravico, da na strani objavijo svoje rokopise, ne pa stavljenih člankov. Academia.eu namreč deluje kakor običajno podjetje, saj so predlani zbrali 4,5 milijona kapitala iz skladov tveganega kapitala, do danes pa že šest milijonov dolarjev. Zavzemajo se za odprto deljenje člankov – pravilno in pohvalno, a tega vseeno ne morejo početi na plečih založnikov in uporabljati njihovega dela, najsi bodo založniki še tako rejeni in izkoriščevalski.