Kaj, če bi znanstveniki prenehali zastonj delati za profitne založnike?

Moderna znanstvena produkcija temelji na znanstvenih člankih, ki so nujni tako za razširjanje najnovejših dognanj kot tudi za merjenje produktivnosti in ocenjevanje znanstvenikov. Število objavljenih člankov strmo raste, ker se povečuje število znanstvenikov, hkrati pa so članki še vedno najpomembnejše merilo za njihovo ocenjevanje. To vpliva na pridobivanje financiranja in kariere, rezultat pa je gora člankov.

Veliko večino člankov objavijo revije peščice založnikov: MDPI, Elsevier, Frontiers, Springer-Nature in Wiley. To so korporacije, ki kujejo milijardne dobičke, zato jim je objavljanje v interesu. Stroškov imajo sorazmerno malo, njihove marže pa so med najvišjimi (Elsevierjeva je na primer 37 odstotkov). To ni presenetljivo, saj znanstveniki članke napišejo z vidika založnika zastonj in jim ga pošljejo v objavo. Recenzentski postopek brezplačno opravijo drugi znanstveniki. Založniki služijo s prodajo naročnin na revije, ki niso poceni - mala Slovenija za vse naročnine zapravi okrog pet milijonov evrov letno -, in s plačili za objave. Financerji namreč čedalje pogosteje zahtevajo, da so članki brezplačno dostopni, česar založniki niso bili omogočali. Temu so se prilagodili tako, da lahko vsakdo objavi članek v zlatem odprtem dostopu, kar ga daje brezplačno na vpogled vsem, če avtorji plačajo nekaj tisoč evrov za objavo lastnega članka.

S sistemom je marsikaj narobe, eden izmed dejavnikov pa je tudi čedalje težje pridobivanje recenzentov. Vsak rokopis morata pred objavo premotriti vsaj dva strokovnjaka, še raje več. Uredniki revij - ki so tudi v veliki meri neplačani strokovnjaki, izjeme so zgolj največje revije, kot sta družini Science in Nature - imajo zato čedalje večje probleme z iskanjem recenzentov. Slednji so preobremenjeni, neplačano delo pa nikomur ni v interesu, še zlasti če ga opravlja za profitno korporacijo z milijardnimi dobički.

Zato so se v dveh revijah odločiti izvesti preizkus, kaj bi spremenilo plačevanje dela recenzentov. V reviji Critical Care Medicine so poizkusno šest mesecev polovici recenzentov plačali okrog 250 dolarjev na recenzijo. Rezultati so pokazali, da se kakovost recenzij ni spremenila, se je pa nekoliko povišalo število povabljenih recenzentov, ki so se odzvali vabilu, in da se je nekoliko skrajšal čas recenzije. V drugi reviji Biology Open so izvedli zelo podoben eksperiment in ugotovili isto, le da je bil učinek nekoliko bolj izrazit. Recenzenti so se morali odzvati v enem dnevu, nato pa so imeli na voljo štiri dni, da opravijo recenzijo. Na tak način so sicer opravili le 20 recenzij, a rezultati so bili pozitivni.

Critical Care Medicine letno objavi 12 številk, v katerih je okrog 15 recenziranih člankov. Je 100-200 tisočakov letno previsoka cena za recenzentske storitve?