LG-jev televizor gleda, kaj gledate

V Orwellovi distopiji Devetnajsto štiriinosemdeset imajo državljani v dnevni sobi teleekrane, ki jih navadna raja ne more izključiti. Imajo dvojno funkcijo, in sicer delujejo kot televizorji ter hkrati kot nadzorne kamere, ki gledajo v dnevno sobo. Resničnost jih počasi dohiteva, če nekoliko karikiramo. Neki Britanec je namreč odkril, da LG-jev pametni televizor v internet pošilja podatke o tem, kateri program se predvaja in imena datotek na vstavljenih USB-ključih. LG trmasto vztraja, da to ni njihov problem.

Ugotovitve je razkril na svojem blogu. K raziskavi ga je pritegnila možnost Collection of watching info, ki jo je v meniju televizorja mogoče izključiti. Gre za funkcijo v okviru G Smart A, ki omogoča spremljanje uporabe, da bi lahko ponujala ciljane oglase. Izkaže se, da se je ne da izključiti.

Pregled mrežnega prometa je namreč pokazal, da se v internet ne glede na uporabnikovo želje pošilja marsikaj. Zagotovo pa se pošiljajo ID-številka televizorja, koda programa ob vsaki spremembi programa in včasih (algoritma ni uspel razvozlati) celo metapodatki o vsebini USB-ključa. Vsi ti podatki se pošiljajo nezaščiteno na naslov GB.smartshare.lgtvsdp.com.

Omenjeni naslov ne obstaja oziroma poizvedba vrne napako 404. To pomeni, da LG sicer verjetno omenjenih podatkov ta hip ne pobira, a fiasko zaradi tega ni nič manjši. Še vedno to namreč pomeni, da podatki nezaščiteno romajo skozi intranet in internet, tako da jih lahko prestreže vsakdo. Kupec je kontaktiral tudi LG, ki mu je oholo odgovoril, da se je ob nakupu strinjal s pogoji uporabe in da je to problem, ki ga mora reševati s prodajalcem, ne pa proizvajalcem.

Zaenkrat ni znano, ali to počnejo tudi ostali LG-jevi televizorji. Gre za analizo enega primera, in sicer modela 42LN575V. Vseeno pa je na internetu že seznam naslovov, ki jih televizor poizkuša kontaktirati in jih je treba blokirati v usmerjevalniku, če ne želimo deliti svojih preferenc naokoli.