Britanski cariniki čekirajo mobilne telefone, policija bi tudi

V Veliki Britaniji je danes izšlo tekoče letno poročilo o izvajanju Zakona o terorizmu v letu 2012, s fokusom na zadnje čase precej pogosto prakso pregledovanja vsebine mobilnih telefonov na mejni kontroli, posebej na letališčih. Cariniki za začasni zaseg naprav ne rabijo ne utemeljenega suma ne sodne odredbe, ničesar pravzaprav, razen lastne odločitve, da bi to lahko koristilo pri odkrivanju potencialnih teroristov. Zanimajo jih predvsem kontakti, klici in fotke, zbrane podatke pa hranijo (kot se za dobrega državnega uradnika spodobi) trajno. Žal na koncu nimajo kaj dosti pokazat - od skoraj 70 tisoč podaljšanih intervjujev (> 15 min) ter nekaj tisoč pregledanih telefonov v letih 2011 in 2012 jih je le 24 (0.03%) dejansko vodilo v aretacijo. Nobeno zavoljo suma terorizma, so pa našli droge, otroško pornografijo in podobne lumparije.

Cariniki se tukaj naslanjajo na široko pooblastilo do varnostnega pregleda ("no-suspicion stop and search"), ki ga, kot rečeno, za razliko od tistega iz običajnega policijskega zakona, lahko opravijo tudi brez vsakršnega suma.

Pooblastilo ima že več kot desetletno zgodovino, prvič pa je zares zaživelo v rokah londonske mestne in podzemne (železnica) policije. V letih 2008 in 2009 so opravili skupaj četrt milijona pregledov, še bistveno več pa po poletnimih nemirih leta 2011, ko je ta številka zrasla na več ko milijon na leto. Istočasno so svoj delež pozornosti dobili tudi mobilni telefoni, saj je policija ugotovila, da se podjetna protestniška mularija o svojih akcijah masakriranja vozil in plenjenja trgovin dogovarjala zlasti preko mobilnega omrežja BBM (why hello there, Blackberry). Ko so bili protesti zaključeni, je parlament vendarle zaukazal pregled nad izvajanjem pregledov; poročilo o tem smo dobili pred kratkim in pravi, da je zgolj 9% od teh "protiterorističnih" pregledov vodilo v aretacijo ali vsaj opozorilo zaradi rabe (napol) prepovedanih drog -- sicer znatno več kot onih 0.03% na carini, a spet brez ene same samcate obsodbe na kaznivo dejanje terorizma, čemur je bilo pooblastilo sicer sploh namenjeno. Posebej glasni so bili predstavniki azijskih priseljencev, ki so bili (ne neupravičeno) mnenja, da policija njih še posebej pregleduje. Stvari so se začele hladiti šele po tem, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo v zadevi Gillan, seveda v slabo Velike Britanije, in razsodilo, da je bil rutinski pregled dveh demonstrantov v nasprotju s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena konvencije, beri, da so varnostni pregledi brez utemeljenega suma nesorazmerno hud poseg v zasebnost. Britanski parlament je potem leta 2011 z novelo protiterorističnega zakona policistom to pravico omejil na resnično izjemne situacije (novi Section 47a), tako da se od takrat tako rekoč ne uporablja več. Škode za javno varnost ni, je ravno prejšnji teden pred parlamentom s stisnjenimi zobmi priznala notranja ministrica Mayeva (ona ima strašno rada široka pooblastila, glej več tule).

In kaj od takrat počno policisti? Ja na ulici so malo bolj previdni. Zdaj se za varnostni pregled po Zakonu o terorizmu, isto kot sicer, zahtevajo vsaj razlogi za sum (nekaj zapisljivega na papir), cilj pa je povečati stopnjo aretacij s starih 9 na 20%. Se pravi, policisti naj bi bili malo bolj previdni pri tem, koga ustavljajo. Kot namreč sami priznavajo, prepogosto ustavljanje državljanov na ulici "kratkoročno morda še koristi pri zmanjševanju stopnje kriminala", medtem ko dolgoročno zgolj proži jezo in razburjenje med skupnostjo, ter slednjo odvrača od sodelovanja s policijo. Težko je razreševati kazniva dejanja, če med zbiranjem obvestil nihče noče govoriti s tabo, ker si mu še prejšnji teden šaril po jakni. So se pa zato toliko bolj opremili za "tehnični" pregled tistih, ki jih uspejo spraviti do policijske postaje. Lansko leto so v vseh 16 londonskih četrtih namestili posebne forenzične kioske britanskega proizvajalca Radio Tactics, s katerimi lahko hitro in učinkovito analizirajo imenike, sezname klicev, sms-e, fotke in drugo gradivo na mobilnih telefonih. Za rabo so tudi usposobili 300 ljudi. Čemu? Pobrati mobilne telefone vsem, ki so povabljeni na policijsko postajo, pa naj jim bo odvzeta prostost ali ne. Podatki na mobilnim telefonih naj bi jim namreč omogočali hitro in učinkovito indentifikacijo osumljencev in njihovih sodelavcev. Ampak, a je to zakonito? Je, če jim povabljeni izroči telefon. Pa jim ga mora? Ne brez aretacije, ampak večina jih ga prostovoljno da. Izkaže se tudi, da ljudi kar radi hodijo na policijsko postajo, če se jih le povabi. Ter da ne molčijo. Soba za zaslišanje je, kot smo lahko brali tudi v predlogu našega nedavno sprejetega zakona ZNPP, "odlično okolje za zbiranje priznanj, prstnih odtisov, brisov ustne sluznice" in - zdaj očitno še - "mobilnih podatkov".

A to niti ni nekaj, kar bi zanimalo carinike. Njihova pooblastila ("port powers") so določena v posebnem dodatku (shedule 7), ki se ga novela 2011 ni dotaknila, prav tako pa ne nedavno začetka parlamentarna preiskava. Kot komentira državni pooblaščenec za nadzor protiteroristične zakonodaje, to vodi v dva bistveno različna režima - enega za na ulico in enega za letališča. Ampak mogoče je tako tudi prav, ker smo ljudje nadlegovanja na mejah že dobro vajeni, zato pravzaprav ne gre za nepričakovan poseg v našo zasebnost.

Pa pri nas? Slovenski policisti so jo sicer že skupili pred ustavnim sodiščem (bolj zaradi arogance kot česa drugega), a so si že našli nov razlog za utemeljitev slehernega varnostnega pregleda: ustavljena oseba naj bi bila podobna iskani ali pogrešani osebi s plakatov na policijski postaji. Možnosti za meglarjenje tako ne manjka, čeprav se uradno lahko varnostni pregled osebe, njenih stvari in njenega prevoznega sredstva opravi zgolj, če obstaja verjetno napada na policista, ali za samopoškodovanje te osebe. Bodite torej prijazni do policistov, le povejte pa jim ne ničesar. Pa obvezno zaklepat telefon!