Domače branje: Misha Glenny: Dark Market (2012)

Ko je britanski novinar Misha Glenny poročal o balkanskih vojnah, je dobro spoznal tudi balkansko mafijo. Njegova prva „mafijska“ knjiga McMafija (v slovenščino je prevedena kot Vsemogoča mafija) se začne v Bolgariji, se sprehodi po nekdanji Jugoslaviji, odpotuje proti vzhodu do Rusije, se ustavi v Indiji, prepotuje Afriko in do zadnje strani zamenja več lokacij kot filmi o agentu Jasonu Bournu.

V Vsemogoči mafiji pokaže, kako deluje globalni organizirani kriminal, s čim se ukvarja, kakšne metode uporablja in kako tesno je prepleten s kapitalom in politiko. Med drugim pojasni tudi razloge, zakaj je prav Nigerija postala znana po spletnih „nigerijskih prevarah“ – kriva je bila nafta in državljanska vojna –, ter nakaže, kako hitro se bodo organizirane kriminalne združbe naučile izkoriščati internetne potenciale in razvijati nove „poslovne modele“, ki jih zakoni še dolgo ne bodo znali opisati ali zajeziti.

Prav kiberkriminal je glavna tema Glennyjeve najnovejše knjige Dark Market. Njegov pripovedni pristop ostaja podoben, saj je knjiga zgrajena kor kriminalni roman, ki ga je avtor sestavil iz več kot 200 ur intervjujev z udeleženci zgodbe o istoimenskem hekerskem spletišču.

Rutinsko policijsko preverjanje sproži telefonski klic, na katerega se oglasi britanski duhovnik, ki se je ravno vrnil s potovanja v Afriko in ni opazil nenavadnih transakcij, ki so se dogajale z njegovo kreditno kartico. Primer prevzame inšpektor, ki ga poveže z nenavadno aretacijo nekega inženirja v mednarodnem podjetju, pri katerem je zasegel veliko megabajtov kartičnih podatkov in drugega zaupnega gradiva. Ko je o aretaciji obvestil londonski štab in enoto za preganjanje elektronskega kriminala, so tam presenečeno ugotovili, da je lokalni policist nevede ulovil zelo veliko kiberkriminalno ribo.

Vse to je le uvod v številne zgodbe o posameznikih, ki so hoteli obogateti z eno najpomembnejših pridobitev globalnega potrošništva – kreditnimi karticami. Kartična podjetja so bila pohlepna, uporabniki neprevidni, informacijska varnost pomanjkljiva. Ruske, nigerijske in brazilske oblasti niso preganjale domačih hekerjev, dokler so kradli zahodnjakom. Banke niso hotele odvrniti strank od elektronskega poslovanja, zato so brez večjih vprašanj poravnavale stroške spletnih prevar (ta strošek so v resnici preložile na uporabnike) in večinoma molčale o dejanskih razsežnostih zlorab. Ameriški in britanski kiberpolicisti pa so težko prepričali načelnike in ministre, da je postalo kibernetsko prestopništvo resna dejavnost kriminalnega podzemlja, kjer divjajo tudi že vojne med tolpami – in ne le neprimerna zabava prepametnih računalniških mulcev.

Nekdanje hekerske romantike zato danes skoraj ni več, ugotavlja Glenny. Nadarjenega programerja, ki se v spletni skupnosti preveč izpostavi, ne čakajo več samo štipendije, guglasti delodajalci in dobro plačane službe informacijskih svetovalcev, ampak se lahko hitro znajdejo pred izbiro, značilno za vojne razmere. Odvisno je le, kdo jih bo vpoklical prvi: policija, tajna služba, mafija ali nasprotna tolpa.