Domače branje: Peter Hugo: Permanent Error (2011)

Pokrajina bi lahko navdihnila režiserje postapokaliptičnih filmov. Skozi pritlehen dim so se prebijale sence osamljenih domačih živali, ki so zatavale na smetišče Agbogbloshie - obsežen predel na obrobju Akre, glavnega mesta Gane. Med odvrženimi računalniškimi zasloni, zakopanimi tipkovnicami in razmetanimi trdimi diski so tekali otroci in pomagali staršem, ki so preiskovali elektronske odpadke in v košare nabirali vse, kar bo hotela odkupiti lokalna podružnica velike korporacije za predelavo odpadkov. Ostale kose pa so odvrgli, zakopali ali skurili na neštetih majhnih nedigitalnih kresovih.

Poti izrabljenih simbolov informacijske družbe so zelo slabo raziskane. Zahodni potrošniki vedo le, da so stari računalnik s podstrešja ali kleti dali nekam „stran“. Verjetno so ga na poseben dan pustili na dvorišču, od koder so ga odpeljali zbiralci nevarnih odpadkov. Ta računalnik je zamenjal nekaj zbirnih mest, se znašel na tovorni ladji in pristal nekje na obalah Afrike ali Kitajske. Če je bil še vedno uporaben, ga je na poti iz pristanišča prestregel trgovec in ga odpeljal na svojo stojnico, kjer ga je kupil kak študent. Če je bil prestar celo za „tretji svet“, se je njegova pot končala na velikih odlagališčih, kakršen je Agbogbloshie.

Žalostno posmrtno življenje nekdanjih najnovejših elektronskih igračk je pritegnilo južnoafriškega fotografa Petra Hugota, ki je dobro poznal tovrstna odlagališča in je več mesecev preživel tudi na Agbogbloshieju. Tam so nastali posnetki, iz katerih je pozneje sestavil odmevno, večkrat nagrajeno fotografsko razstavo o ločevalcih nevarnih odpadkov – Permanent Error. Beležil je podobe, kakršnih ni mogoče videti na spletnih straneh velikih izdelovalcev zabavne elektronike in pred katerimi se ne bodo fotografirali glasniki informacijske družbe: revščino in onesnaženje, ki bo več generacij zastrupljalo tamkajšnje prebivalce. A tudi prikazal, zakaj je lahko novi računalnik v lokalnem supermarketu tako poceni in kako neutemeljeno je bilo prepričanje, da bodo nove tehnologije postale velike družbene izenačevalke.

Ko svetleča elektronska tablica postane nevarna smet, njeno potovanje zelo nazorno pokaže, v katerih smereh se pretaka globalni kapital, kako potujejo informacije in kam se stekajo odpadki visokorazvitih informacijskih družb. Geografija smeti ne dovoljuje dvomov, kje so središča in kje obrobja, kdo kolonizira in kdo je še vedno koloniziran.