Domače branje: The Data Journalism Handbook (2012)

Sodelavke Evropskega novinarskega centra (EJC) so na pomladnem novinarskem festivalu v Perugii predstavile prvi priročnik za podatkovne novinarje – Data Journalism Handbook.

Povedale so, da knjiga ne bo odgovorila na vsa vprašanja o zbiranju in uporabi najrazličnejših podatkovnih zbirk, ampak bo zanimiva zlasti za uporabnike, ki jih zanimajo podatkovne osnove. Prav tako ne bo odgovorila na vprašanje, kaj podatkovno novinarstvo sploh je, temveč bo predstavila različne poglede na novo novinarsko zvrst in prikazala dobre prakse podatkovno naprednejših redakcij.

Podatkovni novinarski priročnik je nastal v obdobju, ko so se mediji že začeli zavedati, da kriza medijske industrije ni konjunkturna, ampak sistemska. Zato so bili pripravljeni preizkusiti tudi novičarske in poslovne modele, o katerih pred krizo ne bi razmišljali. Zasebne fakultete in medijski predavatelji so zaslutili izobraževalno nišo in razpisali prve specialistične študije podatkovnega novinarstva. Za dodatno publiciteto pa je poskrbel Wikileaks, ki je nepripravljene medije zasul s stotinami tisočev dokumentov in razširil idejo transparentne družbe, v kateri ne bo več prostora za korupcijo, slabo vladanje ali neresnice.

Avtorji – večinoma uredniki podatkovnih redakcij ali podatkovni novinarji – so zbrali zanimive podatkovne zgodbe, ki bi jih lahko z manjšimi prilagoditvani ponovili v večini evropskih držav: od spremljanja javne porabe do spremljanja kriminala v mestnih soseskah. Opisi dobrih praks in navodila za iskanje hekerjev se prepletajo z opozorili, kakšne napake lahko podatkovni praktiki zagrešijo pri zbiranju, obdelovanju ali objavljanju podatkov. Najbolj problematična je uporaba „umazanih“ podatkov, pretiravanje z grafiko ali napačno branje rezultatov, pogosta so bila tudi prevelika pričakovanja: da bodo podatkovne zgodbe prinesle pozitivne družbene spremembe, aktivirale javnost in izboljšale poslovne rezultate medija.

Uredniki priročnika so pripravili zelo demokratično zbirko pogledov, primerov, priporočil in nasvetov, ki lepo odraža duh EJC: idealističnega in malce birokratskega projekta civilne družbe, novinarjev in evropskih institucij. Ta raznolikost, ki bi jo lahko manj prijazen bralec videl kot pomanjkanje koncepta, pa ima tudi nekaj pozitivnih stranskih učinkov, saj v knjigi ne manjka koristnih opozoril, nazornih pojasnil ter (samo)kritičnih zapisov o smislu in pomenu podatkovnih zbirk v medijih.

Ta mnenja nekoliko umirjajo prevelika pričakovanja do podatkovnega novinarstva in potrjujejo besede glavnega programerja ProPublice Dana Nguyena: podatkovne zgodbe sledijo enakim pravilom kot drugo medijsko poročanje. Odločajo ekskluzivnost, udarna tema in občutek, kaj zanima bralce, zato bodo preživele samo tiste mlade medijske organizacije, ki bodo podatkovno znanje znale združiti s tradicionalnimi novinarskimi veščinami.