Nemci predlagajo drugačno rešitev za časopisno industrijo: obdavčitev spletnih iskalnikov, bralnikov in agregatorjev

V Nemčiji znova poteka razprava o noveli avtorskopravnega zakona, v smeri, da bi bilo potrebno uzakoniti posebno sorodno pravico založnikov do plačila za "komercialno izkoriščanje njihovih člankov na spletu". Ciljajo predvsem na spletne agregatorje, posebej pa spletne iskalnike tipa Google, ki naj bi dobro služili z oglaševanjem ob rezultatih iskanja.

Predlog sloni na ideji, da so časopisne vsebine zelo iskana vsebina, zato se je tudi pojavila kopica novih načinov, kako najti in brati te novice. Na voljo so spletni iskalniki, ki redno indeksirajo spletišča večjih časopisnih hiš in izdelujejo povzetke, pa spletni agregatorji, mobilne in spletne aplikacije tipa Readability ali Flipboard, ki so namenjene branju brez nadležnega oblikovanja ali oglasov, ali iskanju povezanih novic. Nemški založniki so mnenja, da vsi ti živijo na njihov račun, in bo zato potrebno nekaj nujno ukreniti.

Omenjena sorodna pravica za založnike, Leistungsschutzrecht für Presseverleger, tako vsake toliko časa pride na mize parlamentarcev, ker je bila načelno dogovorjena v koalicijskem sporazumu po zadnjih volitvah l. 2009. Sprva se je govorilo o obdavčitvi že golih povezav (linkov), zdaj se omejujejo vsaj na izdelavo povzetkov, ali morda reprodukcijo celih vsebin. Občasno se sliši še kakšno bolj obsežno mnenje, v smislu, da je treba obdavčiti vsakršno rabo časopisja, npr. tudi profit, ki ga borzni posrednik ustvari iz odločitve, sprožene zaradi prebranega v časopisu. V končni fazi naj bi bili založniki pripravljeni na neke sorte kompromis, ki bi jim omogočil udeležbo na dobičku internetnih podjetij. Slednja se seveda ostro branijo; nemški Google denimo pravi, da bi takšna poteza močno močno okrnila razvoj spletnih storitev.

Za ustrezno zaračunavanje nameravajo ustanovitviti posebne organizacije za kolektivno upravljanje pravice, ki bi potem izdajala račune posameznim podjetjem s prisotnostjo na nemškem trgu, ter jih po ustreznih kriterijih razdeljevala naprej.

Ideja zaračunavanja za poobjavo vsebin na internetu je bila že večkrat preizkušena v individualnih tožbah, a z zgolj minimalno stopnjo uspeha. Najbolj znan je bržkone spor med tiskovno agencijo AP in agregatorjem Meltwater v Veliki Britaniji, ki jo je AP bolj ali manj izgubil (plačilo ja, a zgolj 10% prvotno zahtevanega zneska), podobno v epizodi čez lužo. Potem je tu spor med investicijsko banko Barclays in borznim portalom TheFlyOnTheWall, ki je poobjavljal njihova priporočila za nakup delnic, oziroma po njihovo "hot news", tj. posebno kategorijo čisto svežih novic, kjer je ravno hitrost objave najbolj ključnega pomena. Po zmagi na prvi stopnji, kjer je bil TheFlyOnTheWall zaukazan dvourni zamik pri poobjavi priporočil, so na pritožbi povsem pogoreli. Še huje jo je odnesel slovaški založnik Ecopress, tudi član mreže Piano, ki je tožil agregatorja Storin zavoljo agregiranja njihovih člankov v tedniku Gospodarske novice. Sodišče je v dotičnem primeru ugotovilo, da so navedeni trije prispevki predstavljali "samo dno novinarstva" - konkretno je šlo za zrežirani prijateljski intervju s finančnim ministrom - da niso bili vredni avtorskopravne zaščite, tako da vprašanje plačevanja za kopiranje niti ni moglo priti v poštev.

Kakšne posebne naglice v Nemčiji trenutno ni, saj se tamkajšnji časopisi še vedno dobro prodajajo, sploh v primerjavi z ostalim delom Evrope. Zanimivo je, da založnikov uvedba plačilnih zidov, ki so popularni predvsem v ZDA in v neki obliki ("premijske vsebine") tudi pri nas, ne zanima pretirano. Nekateri časopisi resda pridržijo določene članke za tiskano izdajo, ostalo pa ponujajo zastonj.