Vlada ZDA ne bo odgovarjala za večletno nezakonito prisluškovanje

Zvezno pritožbeno sodišče za 9. okrožje (zahodni del države) je pravkar razveljavilo dve leti staro sodbo nižjega sodišča, ki je dvema ameriškima odvetnikoma (na sliki) dodelilo 20 tisoč dolarjev odškodnine zaradi nezakonitega prisluškovanja njunih telefonskih pogovorov s stranko iz Savdske Arabije, rekoč, da je vlada ZDA zaščitena s suvereno imuniteto.

Prisluškovanje je bilo del širšega in nezakonitega nadzora ljudi na ameriških tleh, ki ga je avtorizirala naročila vlada nekdanjega predsednika Busha kot odgovor na teroristične napade 11. septembra 2001, v javnost pa je prišlo štiri leta kasneje v članku v NY Times (Bush Lets U.S. Spy on Callers Without Courts). Zahteva za sodno avtorizacijo prisluškovanja izvira iz časov afere Watergate (1974), ko je takratni predsednik Nixon zlorabil vladne obveščevalne službe za prisluškovanje svojim političnim nasprotnikom in bil potem ujet zaradi izpovedi žvižgača. Kongres je štiri leta kasneje v odgovor na ogorčenje javnosti sprejel zakon FISA, ki je za vsako prisluškovanje zahteval predhodno sodno avtorizacijo, v odsotnosti le-te pa žrtve upravičil do odškodnine. Po tem je bilo vse bolj ali manj tiho več deset let, nakar sta FBI in NSA po navodilih Bele Hiše začeli obsežen nadzor oseb, ki bi lahko bile tako ali drugače povezane z islamističnimi terorističnimi celicami.

V okviru tega so prisluškovali tudi telefonskim pogovorom dveh ameriških odvetnikov, Wendellu Belewu and Asimu Ghafooru (na sliki), ko sta se pogovarjala s svojo stranko, dobrodelno organizacijo Al-Haramain Foundation iz Savdske Arabije. Dogajanje bi najbrž šlo mimo, če ne bi NSA po nesrečni pomoti odvetnikoma poslala tajnega dokumenta, v katerem so bile zabeležene podrobnosti o njenih prisluškovalnih aktivnostih. Odvetnika sta seveda tožila, vlada pa se je branila tako, da ni hotela dopustiti sprejema omenjenega tajnega dokumenta med dokaze. Sodišče se je strinjalo, vendar je na podlagi ostalih dokazov vseeno dodelilo zmerno odškodnino obema (25k vsak), oziroma 100x toliko njuni pravni ekipi za stroške. Vlada se je seveda pritožila in, kot rečeno, za zdaj zadevo dobila.

Rešilno bilko je pritožbeno sodišče našlo v amandmaju FISE iz leta 2008, s katerim je Kongres retroaktivno legaliziral pet let nezakonitega prisluškovanja. Sodnica M. Margaret McKeown je pri tem rekla, da bi zakonodajalec lahko, če bi tako hotel, vladi odvzel suvereno imuniteto pred odgovornostjo za prisluškovanje brez sodne odredbe, vendar tega pač ni storil. Krivično kot se sliši, je ta vrednostna odločitev zakonodajne veje oblasti (beri, ne njene, sodne) pomenila, da tožnika ne moreta biti upravičena do odškodnine za nezakonito prisluškovanje, naj se je to zgodilo ali ne. Obenem, tako sodnica, je s tem bolj ali manj konec tudi vseh podobnih zahtevkov morebitnih drugih oškodovancev. Prst je najbrž merila nad lansko tožbo ameriške nevladne organizacije ACLU zoper vlado in operaterje mobilne telefonije zaradi koluzije pri - spet - nezakonitem sistematičnem in celokupnem prisluškovanju telefonskih pogovorov Američanov. Na strani ACLU je sicer kar nekaj prič - nekdanjih zaposlenih pri FBI oz. NSA, ki so pripravljeni spregovoriti o obsegu prisluškovanja in "odsotnosti vsakršne skrbi za predhodno sodno odredbo", vendar vse to le malo pomaga, če bodo sodišča vladi spet priznala imuniteto. Prav to se že dogaja.

Podobne neumnosti se žal znajo zgoditi tudi v Uniji. V odziv na teroristične napade 11. septembra sta ZDA in EU izmenjali sezname domnevnih teroristov oz. teroristom prijaznih posameznikov in organizacij ter jim bolj ali manj brez vprašanj zasegli vse premoženje. Pot do povrnitve teh sredstev oziroma izbrisa s seznama domnevnih teroristov je bila dolga in trnava, včasih pa kar nemogoča, ker Sodišče EU, kljub temu, da je zadnji branik prava Unije, tožnikom često ni hotelo priznati pravnega interesa (direct and individual concern) za vložitev tožbe proti državi članici.

Nič posebej novega pod soncem, pač zgolj opomin, da ko vlada prosi za nove pravice nadzora ali retencije podatkov o državljanih in sveto prisega, da jih ne bo zlorabila (sploh), skoraj zagotovo ne misli resno.