ACLU sprožil obsežno raziskavo policijske uporabe lokacijskih podatkov mobitelov

Ameriška organizacija za civilne svoboščin ACLU je minili ponedeljek policijskim organom v 34 zveznih državah poslala obsežen zahtevek za dostop do informacije javnega značaja (primer po FOIA, primer po ZDIJZ), in sicer za to, kdaj, kako in zakaj uporabljajo lokacijske podatke uporabnikov mobilne telefonije za sledenje osumljencev kaznivih dejanj. Gre za eno prvih resnih raziskav pogojev, pod katerimi lahko policija od mobilnega operaterja pride do podatkov, kje se je oziroma se trenutno nahaja določen mobilec. To so izrazito podrobni podatki o gibanju posameznika, vendar ameriška administracija v odsotnosti ustrezne zakonske/sodne regulacije ostaja na stališču, da dostop do njih ne predstavlja posega v zasebnost in zato sodni nalog ni potreben.

Po dosegljivih podatkih je ameriška policija (konkretno FBI) lokacijske podatke prvič uporabila leta 2008 med pregonom posebej spretne tolpe bančnih roparjev "Scarecrow bandits" (na sliki), ki so v širšem območju Dallasa v dveh letih oropali več deset bank. Roparji so bili posebej uspešni (in nasilni) pri svojem delu, zato jih policija nikoli ni uspela zasačiti med samim ropom, so pa od mobilnih operaterjev dobili izpiske mobilnega prometa na baznih postajah v bližini oropanih bank, jih navzkrižno primerjali in hitro našli dve številki, ki sta bili redno prisotni, oz. so ju roparji celo uporabili za klice. To ju jih je vodilo do članov tolpe in naslednje leto so že vsi sedeli v zaporu, štirje od njih za celo življenje (najvišja kazen je bila 330 let zapora brez možnosti predhodnega izpusta, oz. 29 zaporednih kazni dosmrtnega zapora za drugega roparja, kot pač vzameš). FBI je tukaj resda našel prave ljudi, se je pa treba vprašati, koliko povsem nedolžnih oseb je padlo v postopek samo zato, ker so se tekom vršitve katerega od ropov s svojim mobitelom nahajali v bližini banke. Takrat so se branili, da tovrsten nadzor uporabljajo samo za lovljenje hudih zločincev, kot so še trgovci s prepovedanimi drogami, tihotapci nezakonitih priseljencev in belega blaga, pokvarjeni javni uslužbenci, a je leta 2010 v javnost prišlo, da so prosili tudi za podatke sindikalistov med napovedano stavko in to v realnem času in brez sodne odredbe.

Predstavniki ministrstva za pravosodje so takrat povedali, da uporabniki mobilnih telefonov glede svoje lokacije ne morejo razumno pričakovati zasebnosti. Koncept razumno pričakovane zasebnosti je nastal skozi doktrino ameriškega vrhovnega sodišča v 60h in razširja zasebnost izven sfere stanovanja tudi na določene javne kraje, kjer bi posameznik lahko "razumno" pričakoval, da bo njegovo vedenje ostalo skrito očem javnosti oz. mimoidoče policije. To vključuje npr. pravico do zasebnosti med uporabo javne telefonske govorilnice, ali spoštovanje zelene črte v vrstah v banki, pošti, ipd. Če se malo premaknemo z glavne teme, je treba omeniti zanimivo mnenje informacijske pooblaščenke, s katero je kot zakonsko potrebno označila zameglitev obrazov, registrskih tablic z zbranih posnetkov za Google Street View (kar je potem Google prepričalo, da preprosto preskoči Slovenijo) in pa nedavni vrvež okoli fotografa Boštjana Burgerja, ki je snemal panoramske fotografije Ljubljane in jih je potem preventivno umaknil s svojega bloga, ker naj bi na določenih od njih bili razpoznavni obrazi mimoidočih. Fotografiranje na javnem kraju brez privolitve fotografiranega je načeloma dovoljeno v zasebne namene (turisti, pa še ti z zdravo presojo), komercialno izkoriščanje takih fotografij pa ni, v določeni meri tudi ne za medije, je takrat povedala pooblaščenka.

Če se vrnemo k temi - ACLU je seveda nasprotnega mnenja, tj. da uporabniki mobilnega telefona vsekakor pričakujejo, da je njihova lokacija skrbno varovana. Kdor jo želi objavljati, jo mirne volje lahko (vklop twitterja, facebooka ali foursquare večidel kar zadostuje), ostali pa želijo imeti mir. To ima precej daljnosežne posledice. Prvič rabi policij za dostop do podatkov dobiti nalog preiskovalnega sodnika, kar naš zakon o kazenskem postopku že določa v 1. odstavku člena 149.b. Drugič je tu vprašanje, katere podatke se tu lahko zahteva. Junija predlagana novela ZKP je hotela to pravico eksplicitno razširiti še na podatke bazne postaje, kar bi policiji dalo dostop do podatkov za več sto ljudi na nekem območju. Določba je bila predlagana zaradi "različnih tolmačenj v praksi", kar lahko mirno beremo tako, da je en operater brez vprašanj dajal podatke za bazne postaje, drugi pa ne. Tretjič se je treba vprašati, za kako daleč nazaj se ti podatki zahtevajo - ali za celo dobo retencije ali samo za čas v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem. Četrtič se moramo vprašati, ali je zaradi tega novega sredstva policija kaj bolj uspešna pri raziskovanju kaznivih dejanj. Nemci so po odpravi obvezne retencije prometnih podatkov izračunali, da ne.

Pri nas policija letno poda kakih 1500 zahtevkov po 149.b-1, kar naj bi (ob več telefonskih številkah / imenih v enem zahtevku) pomenilo, da zahtevajo prometne podatke za praktično vsa preiskovana kazniva dejanja. Statistik za obdobje pred vpeljavo retencijske direktive seveda ni, bi pa bilo to področje zanimivo raziskati, ker ameriška policija je mirno več let dostopala do teh podatkov, brez da bi obstajala podlaga za njihovo hrambo ali dostop. Zakaj bi bili naši policisti kaj manj zviti.

O nadaljnjih dogodkih v zvezi z ACLU-jevo preiskavo bomo zagotovo še pisali.