Rezultati javno financiranih raziskav v Veliki Britaniji odslej javno dostopni

Počasi se premikajo stvari na področju znanstvenih revij, kjer trenutno vladata divji kapitalizem in kaos. Založniki revij, ki praktično vse delo brez plačila naložijo akademikom (pisanje članka, predlaganje recenzentov, recenziranje se opravijo brezplačno), potem za dostop do revij mastno zaračunavajo (zaradi česar tudi preprodaja gesel ni nič neobičajnega). Naročnine na posamezno revijo ali pakete nekega založnika gredo v stotisoče evrov letno na inštitucijo, kar načenja proračune tudi najbogatejših univerz. Tehniška univerza München in Univerza Harvard sta zgolj najodmevnejši imeni, ki se ne bosta pustili več izsiljevati. V znanstveni srenji poteka tudi podpisovanje peticije proti pohlepnemu Elsevierju, vedno več pa je tudi financerjev, ki zahtevajo javno objavo rezultatov dela.

Prvi je bil ameriški NIH, sedaj pa zgledu sledijo Britanci. Javno financiranje raziskovalnega dela se v Veliki Britanija izvaja s sedmimi agencijami, ki jih združuje RCUK (Research Council UK). Ta je ta teden objavil novo politiko, ki zahteva bistveno večjo odprtost člankov, ki so se financirali iz javnega denarja. Tako sedaj od vseh avtorjev, ki so plačani iz javnega denarja, zahtevajo dvoje. Prvič, v člankih je treba jasno navesti financerja in načine dostopa do podatkov, in drugič, vsi članki morajo biti pol leta po izidu prosto in brezplačno dostopni. To pa pomeni precejšen zasuk pri izbiranju revij, kjer bo delo objavljeno.

Založniki se doslej niso preveč obremenjevali z dostopnostjo svojih revij, saj se kakovost revij vrednoti s faktorjem vpliva. Ko ima revija enkrat visok faktor vpliva, bodo vsi poizkušali objavljati v njej, ne glede na omejitve pri dostopu in ceni. A državna direktiva, ki prepoveduje objavljanje v tej reviji, hitro potopi njen faktor vpliva, če gre za pomembnejšo državo (recimo ZDA). Založniki se torej bodisi prilagodijo bodisi sprijaznijo z odlivom avtorjem.

Nova politika RCUK v osnovi dopušča dvoje. Avtorji lahko plačajo založnikom za takojšen in brezplačen dostop do lastnih člankov (gold open access), kar trenutno v VB počne okoli pet odstotkov avtorjev. RCUK bo sedaj zahteval še, da so vsi ti članki izdani pod licenco Creative Commons CC-BY (dovoljenje za razpečevanje, komercialno uporabo in prilaganje dela). Druga možnost je brezplačen dostop do člankov po preteku embarga, ki je odslej postavljen na največ šest mesecev (green open access), kar velja za približno 35 odstotkov britanski člankov. Odslej bodo morali biti v eni ali drugi skupini vsi. RCUK bo subvencioniral prvo možnost, in sicer naj bi v ta namen šlo od 1,0-1,5 odstotka denarja za raziskave, sčasoma pa naj bi ta strošek prevzele univerze. To pa pomeni, da revnejše univerze ne bodo mogle objavljati v najelitnejših revijah. Nova pravila RCUK začno veljati 1. aprila 2013.