Ekonomija copyright trollinga

Še je novic s Torrentfreaka: Allan Gregory, floridski pravnik in specialist za pravo interneta, je objavil zanimiv prispevek o denarju za masovnimi p2p tožbami. Upoštevajoč zadnje neuspehe pred sodišči je namreč težko pričavati, da bi lahko še naprej ustvarjale dobiček.

Naziv "masovno tožarjenje" je nekoliko krivičen, saj pravzaprav ni nihče (individualno) tožen, ampak se s tožbo zgolj grozi in jo uporablja kot vzvod za dosego poravnave, kjer p2p uporabnik prizna krivdo, plača odškodnino in se zaveže "nikoli več" dotikati bittorrenta. Zato se za prakso vse bolj uveljavljata imeni speculative invoicing (špekulativno izdajanje računov) in pa seveda copyright trolling.

Pravna pisarna z nekaj podjetniške žilice najprej poišče manjšega ali srednje velikega distributerja, praviloma iz industrije filmov za odrasle, in si zagotovi pooblastilo za pregon p2p piratiziranja njihovih vsebin. Potem v igro stopi "tehnični sodelavec", t.j. tretje podjetje, ki se v imenu prvih dveh vključi v bittorrent omrežje in od torrent sledilcev zbira podatke o tem, kateri IP naslovi (seederji) ponujajo vsebine distributerjev - pooblastiteljev. V praksi ne gre za nič več kot malo popimpan konzolni klient rtorrent ali kaj podobnega za $250 z indijskega freelancer foruma. Zbrane IP-je se omeji na ciljno državo, razdeli med ISP-je in preda naprej. Zdaj pride težji del - IP naslove je potrebno prevesti v imena in naslove internetnih naročnikov. Za to je treba pred sodišče. V ZDA se vloži tožba proti več tisoč neimenovanim osebam ("Does 1-6000") in potem sodišče prosi za odredbo, s katero se ISP-jem naloži omenjeno prevedbo. Ko pisarna dobi imena, jih vnese v CRM sistem (ironično, customer relationship management system) in natisne velik paket pisem. V pismu se prejemniku razloži, da je nekdo z njiegovega IP naslova (najverjetneje otroci ali mladoletniki) na ta in ta dan s torrent omrežja prenesel avtorsko zaščiteno datoteko, s čimer je imetniku pravic nastala znatna škoda, ki jo bo zdaj potrebno poravnati. Sledijo besede o tožbi (grožnje), spodaj pa je predlog poravnave v znesku okoli 2000 dolarjev (dejansko se da dogovoriti tja do $500, odvisno od okoliščin). Plačilo te poravnave je glavni in edini cilj postopka, k čemur je v celoti usmerjeno tudi vse nadaljnje postopanje. Stranko se na vse pretege skuša prepričati, da je v njenem interesu, da preprosto plača, medtem pa se ji ponuja v podpis izjave, da bo zavarovala svojo internetno povezavo, notri pa se skriva priznanje celega kupa nezakonitih aktivnosti. Nekatere stranke seveda protestirajo, kar se potem v CMS-ju deli na tri kupčke:

• a) ima odvetnika,
• b) nima odvetnika, in
• c) slab PR.

Nihče od treh akterjev tega ne počne zastonj - vsi pričakujejo svoj delež od sklenjenih poravnav, ki se določi vnaprej v sporazumu o delitvi dobička (profit-sharing agreement). Praviloma dobi distributer 50%, ostanek pa si razdelita pravna pisarna in tehnični sodelavec, 40-10% ali 30-20%. Pogajanja o procentih so dolgotrajna in intenzivna ter prav lepo osvetljujejo dejstvo, da pri početju ne gre za zaščito avtorskih pravic, ampak zgolj za hitro zaslužkarstvo. Žrtve so uporabniki interneta, samo od lani že 200.000.

Zdaj pa stroški. Za vložitev začetne tožbe zoper anonimne p2p uporabnike je potrebno plačati koleke, konkretno $350 na tožbo. V interesu pravne pisarne je, da čim več uporabnikov toži hkrati pred istim sodiščem, saj je sicer treba vložiti več tožb in kupiti več kolekov.

Vložitev tožbe proti 6000 uporabnikom je še v začetku leta stala $350, zahtevek za sodno odredbo zoper ponudnike interneta pa še dodatnih $150. Postopek lahko vodi en sam odvetnik z delnim delovnim časom, npr. 20 ur na teden, 4 mesece, po prijetni postavki $300 na uro. Stroški zato znašajo $100.000, kar ni malo, a če se poravna le tretjina tožencev in plačajo $750 vsak, to nanese 1,5 milijona dolarjev. Profita je milijon štiristo tisoč dolarjev, od česar pravni pisarni po plačilu odvetnika ostane debelega pol milijona.

Potem pa zadeve začno komplicirat. Serija sodnih odločitev je to streamlinano prakso označila kot neutemeljeno in ji pošteno navila stroške:

1. (3. maj, Illinois) Sodnik Harold A. Baker odloči, da zgolj IP naslov ne zadostuje za identifikacijo toženca, ker bi lahko brez težav označeval npr. univerzitetno omrežje, brezžično dostopovno točko ali deljeno domače omrežje. Tožnik mora poleg naslova verjetno izkazati še dejstvo, ki kaže na to, da je imetnik IP naslova zares kršitelj njegovih pravic, npr. dolgotrajnost seedanja.


2. (15. julij, Kalifornija) Sodnica Donna Ryu odloči, da ni mogoče združiti tožb proti osebam, ki niso delile datoteke v istem bittorent roju (swarm). To pomeni, da je treba vložiti ločeno tožbo zoper vsako skupino, ki je uporabila drugo torrent datoteko ali sledilnik, ne glede na to, da so vsi delili isto zaščiteno vsebino;


3. (2. avgust, Washington DC) Sodnik Robert Wilkins odloči, da sodišče v eni zvezni državi ni pristojno za obravnavo zahtevkov proti ljudem iz drugih zveznih držav, kar vodi v 99% zavrženje ~24 tisoč ljudi težke gonje proti piratiziranju filma The Expendables.


4. (7. september, Washington DC) Sodnik Zimmerman doda pogoj, da je mogoče skupaj tožiti le uporabnike, ki so bili istočasno v istem roju. Če je eden nalagal včeraj, drugih pa teden dni nazaj, bo treba vložiti ločeni tožb.

Zdaj se številke močno spremenijo. Zaradi omejitve združevanja tožbe na ljudi v istem roju je mogoče v isti tožbi zahtevati podrobnosti zoper kak ducat ljudi, kar pomeni 500 tožb in samo 175.000€ za koleke, pa še pol tega za odredbo sodišča. Ti ljudje živijo v različnih zveznih državah, recimo dvajsetih, kar pač pomeni, da en za polovični delovni čas zaposleni odvetnik ne bo dovolj. Potrebni so vsaj 4 odvetniki s polnim delovnim časom, morda nadurami (samo to stane čez milijon). Hkrati je zaradi sodbe o IP naslovu kot nezadostnem podatku za identifikacijo uporabnika potrebno izločiti še tretjino zadev, večinoma občasnih uživalcev avtorskih vsebin. Stroški skokovito poskočijo na debeli milijon evrov, prihodki pa se zaradi zmanjšanja števila tožencev spustijo pod to številko. Pisarna ustvari izgubo.

Skozi to zgodbo je šel tudi ACS:Law, le da je bila njihov tipping point objava internih sporočil. Podobno slabo gre ameriški različici US. Copyright Group, ki nikakor ne uspe od ISP-jev dobiti želenega števila imen na teden. Sorodna družba Righthaven, ki se specializira za plagiatiziranje časopisnih člankov, je nedavno napovedala stečaj, saj ji sodnik ni le zavrni zahtevkov, pač pa jo celo oštel in kaznoval zaradi neprimernega odnosa.

S tem bo te pravljice počasi konec. Veliki distributerji seveda to že vedo, zato so tako goreče želijo znaten del stroškov prevaliti na državo, v okviru politike treh opozoril.