Primer Megaupload: pristojnost ZDA in varovanje intelektualne lastnine

Pred kratkim izvedena policijska racija nad Megaupload in Megačloveka Kima Dotcoma je obudila razpravo do kje dejansko sega moč ZDA. Zelo jasno je namreč, da ZDA svoje poslanstvo pri izvajanju ukrepov proti piratstvu (oz. za zaščito intelektualne lastnine) razumejo zelo na široko.

Pred kratkim, 13. januarja, je namreč angleško sodišče dosodilo, da bo 23-letnik Richard O'Dwyer, sicer državljan Združenega kraljestva, izročen v sojenje ZDA, četudi skoraj gotovo ni kršil nobenega britanskega zakona.

Podobno se je zgodilo z Megauploadom, ki sicer lastnih strežnikov ni imel v ZDA, sta pa imela pogodbena partnerja Carpathia Hosting in Cogent Communications Group strežnike v Virginiji, zaradi česar ZDA trdijo, da imajo pristojnost. Policija je v operaciji prekopirala zgolj podatke, ki so jih zanimali, preostale pa utegne doživeti hladen tuš ničelnih bitov. Sodišče je namreč Megauploadu zamrznilo račune, partnerja pa zaradi neplačila utegneta začeti z brisanjem podatkov že ta četrtek. Obramba se pri tem trudi, da do brisanja ne bi prišlo, saj bi s tem izgubili podatke (in zaupanje) približno 50 milijonov uporabnikov in pa tudi otežili obrambo v sodnem procesu.

Z akcijo je postal Megaupload medijsko zanimiva tema, z njim pa tudi njegov ustanovitelj. Življenjsko zgodbo Kima Dotcoma so zelo dobro opisali na Ars Technica in bralec na trenutek dobi občutek, da je Mega-človek živel kot kak gangster iz kakega holivudskega filma: luksuzni avtomobili s pomenljivimi registrskimi tablicami, zabave z visoko družbo in ogled Formule 1 na jahti v Monaku in posnel pa je tudi videospot MegaSong, v katerem nastopajo znani in uspešni glasbeniki, ki so odkrito podprli MegaUpload.

Prav to zadnje pa je morda eno od stvari, ki je razjezilo založbe, RIAA in MPAA. Založbe so z YouTuba umaknile videospot MegaSong ravno ko je #megaupload postala vroča tema na Twitterju. Umik spota je bil kasneje na podlagi pritožbe razveljavljen. Vendar gre zgodba še dlje. Kim Dotcom je namreč napovedal, da bo predstavil nov produkt v skupini Mega, MegaBox in MegaKey. MegaBox naj bi bila spletna storitev za shranjevanje in prodajo datotek, ciljala pa je na uporabnike, še bolj pa na umetnike, saj bi jim omogočala obdržati tudi do 90% dobička, ki bi ga MegaUpload ustvaril z distribucijo njihovih del. Prav tu pa bi lahko velike založbe videle problem, saj bi poslovni model MegaBoxa založbe iz enačbe popolnoma izvzel.

MegaKey pa je še drznejši poskus poslovnega modela - z reklamami podprt program, s katerim bi zamenjevali reklame na spletnih straneh, ki jih uporabnik računalnika obiskuje, s svojimi, v zameno pa bi Mega omogočil hitri dostop do njihovih strežnikov. Glede na Dotcomovo ne ravno nedolžno preteklost se postavlja vprašanje kaj vse bi se dalo narediti s takim sistemom.

Kljub vsemu pa primer pravno gledano, glede na to koliko medijskega prahu je vzdignil, ni tako enostaven. Jennifer Granick v objavi na strani Stanfordovega Centra za internet in družbo opiše vse pravne probleme, na katere utegne naleteti tožilstvo. O teh se bo še močno razpravljalo, saj je primer tudi pravno zanimiv. Navsezadnje, poudari Jennifer Granick, gre pri trenutnih zahtevah tožilstva, ki bo zahtevalo izročitev Združenim državam Amerike, tudi za tehtanje o tem ali imajo ZDA pristojnost zahtevati izročitev nekoga, ki mu pogodbeni partner gostuje podatke oz. nekoga, ki za zaračunavanje storitev uporablja PayPal.