Domače branje: gikovske knjige 2011

Menedžerji in mladi tehnoposlovneži ne smejo brati samo poslovnih in marketinških knjig, je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal nekdanji vlagatelj in sedanji mentor Jerry Collona. Zanj je roman Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda še vedno eden najboljših zapisov o kapitalizmu 20. stoletja. V duhovni, zlasti budistični literaturi, je izvedel več koristnega kot v nekaj metrih priročnikov za podjetniško samopomoč. Zato so postale bralne terapije redna sestavina njegovega mentorskega dela.

Zaradi pomanjkanja časa in hudega glavobola, ki je pestil sogovornika, nisem izvedel, kakšne knjige predpisuje svojim varovancem. Vendar bi me njegov bralni seznam zelo zanimal, saj me je v zadnjem letu več ljudi vprašalo, kakšno branje bi morali poznati računalniški giki. Profesorji in asistenti so iskali svežo študijsko literaturo, nekaj deklet je izbiralo primerna darila za (gikovske) fante ali brate, novinarske kolege je zanimalo, kateri avtorji znajo poljudno, a tehtno razložiti novodobne medijske in tehnološke fenomene. Na srečo je bilo zadnje leto za tehnoliteraturo kar pestro, zato nisem imel težav s priporočili.

Najbolj »ziheraška« knjiga preteklega leta je biografija soustanovitelja Appla Steva Jobsa, ki jo je napisal Walter Isaacson. Prednaročiti jo je bilo mogoče skoraj takoj po Jobsovi smrti, sledili so nešteti intervjuji, članki in komentarji, ki so v analizah Jobsove zapuščine uporabljali citate, podatke in anekdote iz knjige. Isaacson je dobro prikazal različne pla(s)ti Jobsove naporne osebnosti, njegovo obsedenost s podrobnostmi in občutek za uporabnika, prepleten z diktatorskim odnosom do sodelavcev in družinskih članov. Vendar je avtor podlegel zelo pogosti skušnjavi tovrstnih biografij – mitu o samotnem geniju, ki portretiranca prikaže kot izjemnega posameznika in pri tem pozabi na neštete druge sestavine ustvarjalnega procesa.

Drugo zanimivo biografijo je napisal Douglas Coupland, ki je predstavil medijskega teoretika Marshalla McLuhana (Marshall McLuhan: You Know Nothing of My Work!). Kanadskega profesorja je revija Wired v devetdesetih letih razglasila za svetniškega zavetnika interneta, saj je v svojih besedilih že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napovedoval »globalno vas« in številne druge fenomene, ki jih bodo nekoč prinesli elektronski mediji in hiter prenos informacij. Coupland se z McLuhanovimi idejami ne ukvarja prav dosti – knjiga ni uporabna kot McLuhan za telebane –, ampak raje prikaže okoliščine, v katerih so nastale, in zelo ekscentrično osebo, ki je znala pogledati skozi vetrobransko steklo in videti, kaj ima pred sabo. V nasprotju z večino, ki v prihodnost gleda skozi vzvratno ogledalo.

Kakšna je ta prihodnost? Klasike kiberpanka, ki smo jih že nekoč predstavljali na tem portalu, je tehnološki napredek večinoma skrbel, saj niso zaupali človeški naravi. Še zlasti so se bali družbe nadzora, ki jo omogočajo elektronske nadzorne tehnologije, in umetne inteligence, ki bo nekoč ugotovila, da ljudi ne potrebuje več.

Z njimi se ne strinjata večni tehnooptimist Jeff Jarvis, ki v knjigi Public Parts: How Sharing in the Digital Age Improves the Way We Work and Live opisuje prednosti post-zasebne družbe, v kateri je vse javno, in psiholog Steven Pinker, ki v knjigi The Better Angels of Our Nature: Why Violence Has Declined dokazuje, da smo kot vrsta postali bolj miroljubni. Vendar sta v manjšini, saj so bili kritiki večinoma prepričljivejši.

Prvi je Evgenij Morozov, ki v knjigi The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom nasprotuje tako rekoč vsemu, kar zagovarja Jarvis (z Jarvisom sta se na spletu večkrat sporekla). Morozov obračunava z internetno utopično ideologijo in njenimi ideologi ter opozarja, da se v ozadju novic o internetnih revolucijah, tehnološkem napredku in zahtevami po večji transparentnosti še vedno nahajajo stari igralci in njihovi interesi: politika, korporacije, dobički in želja po nadzoru. Nicholas Carr v knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja našteva številne primere in raziskave, ki kažejo, da je internet ustvaril okolje nenehne delne pozornosti, zaradi katerega ljudje skoraj nismo več sposobni vzdrževati daljše zbranosti, ki je potrebna za zahtevnejše miselne dejavnosti. Še bolj nazorna je Sherry Turkle, ki je knjigo Alone Together: Why We Expect More from Technology and Less from Each Other sestavila iz dveh delov – kako bodo humanoidni roboti zaradi demografskih trendov morali prevzemati skrb za starejše in kako komunikacijske tehnologije že danes vplivajo na mlajše generacije.

Jaron Lanier si je v knjigi You Are Not a Gadget: A Manifesto zapisal neštete provokativne trditve. Če se vam zdi, da postajajo računalniki vse pametnejši, raje pomislite, da so se znižala merila za pamet. Informacija ni oseba, da bi „zaslužila“ biti svobodna. Družabna omrežja ubijajo individualnost, saj nas silijo, da svoje navade in osebnosti prilagajamo softveru. Njegovo temeljno sporočilo je, da so internetni in tehnološki pionirji – med katere sodi tudi sam – nehote ustvarili pošast, ki je zaradi človeških slabosti, pohlepa in neumnosti vse bolj podivjana.

Njegovo zaskrbljenost pooseblja podjetje Google, ki ga je podrobno predstavil avtor klasičnega dela Hekerji Steven Levy v knjigi In The Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives. Levy je zaradi verjetno najboljših zvez v silicijevi dolini pridobil ekskluziven dostop v Googlov kampus (googleplex), se pogovarjal z več sto zaposlenimi in izbrskal veliko zanimivih biografskih podrobnosti o ustanoviteljih (med drugim obsedenost Larryja Pagea z Nikolo Teslo). Google pa ne skrbi samo Lanierja, ampak sta pred njegovo močjo opozorila tudi Siva Vaidhyanathan v knjigi The Googlization of Everything: (And Why We Should Worry) in Eli Pariser v The Filter Bubble: What the Internet Is Hiding from You. Izhodišče obeh avtorjev je Googlovo poslanstvo – urediti svet informacij – in škoda, ki jo povzroča pri uresničevanju tega poslanstva: kršenje avtorskih pravic in skrajna personalizacija, ki uporabnike zapira v balone enako mislečih posameznikov, ki jim algoritmi določajo okus, potrošniške navade in interese.

V slovenskem prevodu pa je letos izšla še ena nepogrešljiva knjiga: Slaba znanost, ki jo je napisal britanski zdravnik in kolumnist Guardiana Ben Goldacre. V svojem blogu že več let razkriva marketinške potegavščine, novinarsko pretiravanje, samooklicane alternativne zdravilce, prirejanje znanstvenih raziskav, skrivanje podatkov in pomanjkljivo metodologijo, ki se skriva za domnevnimi znanstvenimi čudeži ali grožnjami. Njegovo opozorilo je preprosto: naučite se brati podatke in se zavedajte znanstvenih omejitev, saj na slabo znanost niso odporne niti domnevno objektivne naravoslovne in tehnične vede, ki se zanašajo na meritve in izračune.