V Južni Koreji mladoletnim prepovedano igranje spletnih iger ponoči

Ta konec tedna je v Južni Koreji stopil v veljavo kontroverzni zakon, ki mladoletnim omejuje igranje spletnih iger ponoči. Tako imenovani Pepelkin zakon, ki je bil sprejet 29. aprila, uvaja šesturno obdobje ponoči, ko mlajšim od 16 let ne bo dovoljeno igrati večine spletnih iger. Igralci bodo lahko izbrali, ali se bo prepoved začela izvrševati ob polnoči, 1.00 ali 2.00 uri zjutraj, vsakokrat pa bo trajala šest ur. Omejitev zajema 19 najpriljubljenejših iger MMO, ki skupno obsegajo 79 odstotkov korejskega trga, med katerimi sta tudi v Koreji izjemno popularni Dungeon & Fighter in Dragon Nest.

Ukrep je izvedlo Ministrstvo za enakost spolov in družino, saj je prejelo veliko število pritožb staršev, da mora država ukrepati pri brzdanju internetne odvisnosti mladih. Kultura igranja spletnih iger je v Koreji izjemno razvita. Z njo se more meriti le Kitajska, kar prinaša veliko težav. NIA, ki vodi nacionalni center za pomoč odvisnikom od internetnih iger, ocenjuje, da je osem odstotkov prebivalstva med devetim in 39. letom starosti resno zasvojenih z igranjem. Ta delež je najvišji med mladimi, saj je med 9- in 12-letniki stopnja kar 14-odstotna. Država si zato na različne načine intenzivno prizadeva izkoreniniti ta problem; tako s preventivno, kamor sodijo razne delavnice, izobraževanje o škodljivosti prekomernega igranja iger, uvajanje teh vsebin v šole, kot tudi s kurativo in represijo.

Problem zadnjega ukrepa je njegova implementacija. Lokalni ponudniki spletnih iger so sicer zgledno sodelovali z oblastmi pri uvajanju novih ukrepov, a kaj ko bodo ti bržkone neučinkoviti. Ker so spletne igre plačljive, ima veliko igralcev registrirane račune s podatki svojih (polnoletnih) staršev, tako da omejitev zanje ne bo veljala. Poleg tega pa se bo prepovedi mogoče izogniti tudi z uporabo posredniških strežnikov v tujini in zasebnih privatnih omrežij (VPN).

Nasprotniki poleg tehnoloških pomanjkljivosti ukrepi očitajo še nedopusten poseg v osebne svoboščine. Pravijo, da neupravičeno razlikuje med zapravljanjem časa z igranjem iger in recimo gledanjem televizije, ki ga seveda zakonsko ni mogoče omejiti. Poleg tega trdijo, da krši pravico staršev, da sami vzgajajo svoje otroke. Slednji argument je sicer nekoliko bolj trhel, saj so prav starši od vlade zahtevali pomoč pri tem problemu, ki mu sami očitno niso bili kos. Ni pa Južna Koreja edina vzhodnoazijska država s temi težavami in represivnim pogledom na njihovo reševanje, saj je podobno ureditev napovedal tudi Vietnam.