ZDA si prizadevajo za ponovno dovolitev kasetnih bomb

Kasetna bomba je posebne vrste peklenski stroj, ki ga odvržejo vojaški bombniki, nakar se razpoči in odvrže do dva tisoč manjših bomb (bomblets), ki s šrapneli in eksplozijami efektivno pokrijejo območje več nogometnih igrišč. Na stotisoče takih bomb je bilo odvrženih na bojišča širom oble, zadnje čase predvsem v Iraku, Afganistanu, Libanonu ter na Kosovu. Poseben problem je velik delež neoksplodiranih bombic, tudi do 30%, ki potem še več desetletij sejejo smrt in hude poškodbe med civilnim prebivalstvom, zlasti med otroci, ki jih premamita radovednost in živorumena barva bombic, oz. odraslimi, ki jih zbirajo kot staro železo za tisti dodatni dolar prihodka. Žrtev naj bi bilo vsako leto med 10 in tudi 100 tisoč, denarja in osebja za razminiranje pa kronično primanjkuje.

Spričo visoke in nesprejemljive škode za civilno prebivalstvo je bila pod sponzorstvom Združenih narodov tri leta nazaj pripravljena konvencija o prepovedi rabe kasetnega orožja, ki jo je podpisala tudi Slovenija in je začela veljati avgusta lani. Resni problem je, da konvencije niso podpisali največji proizvajalci in tudi uporabniki kasetnih bomb - Rusija, Indija, Izrael, ZDA in Pakistan. Pod njihovim vplivom je bil že sam tekst sestavljen dokaj medlo (še vedno npr. dovoljuje vojaško sodelovanje držav podpisnic z nepodpisnicami), zdaj pa si ZDA prizadevajo za poseben protokol, ki bi znova legaliziral in "legitimiziral" uporabo tega orožja. Ta pravi, da se še vedno lahko uporabljajo tiste kasetne bombe, ki so proizvedene po letu 1980 in ki imajo znatno nižje deleže neeksplodiranih bombletov, npr. izralska M85 (na sliki). Zagonetka je v tem, da praktično ni več streliva izdelanega pred začetkom 80h, in da imajo tudi bombe novejšega datuma znatno višji % neeksplodiranih delov kot je zapisano.

Pogajanja o podpisu protokola so se zaključila ta petek, pri čemer so se državam proizvajalkam pridružile še nekatere podpisnice konvencije, npr. Francija, Nemčija, Italija, Portugalska in Avstralija. Velika Britanija je po pisanju Guardiana oklevala do petka, predvsem zaradi znatnega in dobro organiziranega pritiska človekoljubnih organizacij Amnesty International, Oxfam in Article 36, ko se je pridružila boju proti tovrstni industriji.

Pomenljiv primer dolgotrajne nevarnosti tovrstnega orožja za civilno prebivalstvo je tudi incident, ki se je konec oktobra zgodil dvema slovenskima padalcema v Jahorini v Bosni. Pristala sta sredi minskega polja, sicer označenega, vendar se oznak iz zraka jasno ni dalo videti. Eden od njiju je tudi stopil na protipehotno mino in utrpel grozljive posledice - kirurgi so mu morali odstraniti čez sto koščkov mine, zdaj ga pa čaka še dolgotrajno okrevanje v kliničnem centru in na rehabilitaciji. Pri tem je treba povedati, da so protipehotne mine s konvencijo absolutno prepovedane že od leta 1997 in da v Bosni potekajo obsežni in aktivni ukrepi za razminiranje krajine. To sta dva ukrepa, ki ju je za kasetno municijo šele potrebno zagotoviti.