IQ se z odraščanjem v adolescenci precej spreminja

V psihologiji in pedagogiki je trenutno znanstveni konsenz, da se inteligenčni kvocient (IQ) posameznika v njegovem življenju ne spreminja bistveno. Mentalne sposobnosti s starostjo seveda najprej rastejo in po vrhuncu v zgodnji odraslosti upadajo, a relativno v primerjavi s celotno populacijo naj bi bile posameznikove sposobnosti konstantne. Ne da bi se tega posebej zavedali, na tem temelji tudi celoten slovenski šolski sistem - testiranje sposobnosti po končani osnovni šoli je glavna vstopnica za pridobitev Zoisove štipendije (kasneje jo je pridobiti bistveno teže), 15-letnim učencem se na podlagi osnovnošolskega uspeha priporoča srednje šole, kar vpliva tudi na morebitno terciarno izobraževanje in kasneje poklic, uspeh v 3. in 4. letniku srednje šole vpliva na sprejem na fakultete itd. Raziskovalci z University College London pa so ugotovili, da se IQ z razvojem v puberteti zelo spreminja.

Testirali so 36 zdravih oseb, ki so bile leta 2004 stare med 12 in 16 let, nato pa so z njimi opravili enake teste še leta 2008. Izmerili so jim inteligenčni kvocient, hkrati pa so izvedli še slikanje možgan z magnetno resonanco. Ugotovili so, da se je IQ nekaterim posameznikom v skupini v teh štirih letih zvišal tudi za 20 točk, medtem ko je drugim upadel za prav tako velike vrednosti v najhujšem ekstremu. To se velike razlike, ki terjajo podrobno obravnavo.

Da bi odpravili možnost motenj, ki bi jih povzročili tako imenovani slabi dnevi testiranih oseb, so primerjali še posnetke magnetne resonance. Odkrili so veliko stopnjo korelacije med tvorbo nove sivine in IQ-jem. Korelacija je tudi na finem nivoju, saj razvoj posameznega dela možgan vpliva na določene tipe inteligence (verbalne in neverbalne).

Ni še znano, kaj je razlog za spremembe. Razvoj ljudi je odvisen od genetike, okolja in samodejavnosti in znanstveniki ne vedo, kateri dejavnik je bil ključnega pomena v tem primeru. Če so nekateri pač pozneje dozoreli zaradi genetskih predispozicij, jim v šoli delamo hudo krivico, če jih pri 15 letih pošljemo v programe nižjega poklicnega izobraževanja. Po drugi strani pa ni izključen vpliv izobraževanja in samodejavnosti na spremembo IQ-ja z razvojem v adolescenci, kar seveda terja dobre šole in kakovostno poučevanje (vpliv dejavnosti na možgansko sivino je dobro znan in dokumentiran, recimo povečanje hipokampusa pri taksistih pred GPS-om). V vsakem primeru rezultati opozarjajo, da se moramo prenaglih sodb o sposobnostih posameznikov in njihovi bodoči poklicni uspešnosti vzdržati.