Še en three strikes zakon je na poti, tokrat po avstralsko

Opogumljena s uspešnim sprejemom zakona v Franciji in Veliki Britaniji oz. "prostovoljnih" dogovorov z ISP-ji na Irskem, ZDA, Novi Zelandiji in verjetno še kje se je zdaj založniška industrija lotila še celine "tam spodaj".

Že prejšnji mesec je Avstralska federacija proti kraji avtorskih del (AFACT, prim. britanski FACT) pozvala ponudnike interneta, naj izpolnijo svoje "obveznosti" in uvedejo sistem "stopnjevanega odgovora" (graduated response) zoper podle p2p pirate. A ker v pozivu niso uspeli utemeljiti, od kod naj bi izvirala ta obveznost zunajsodnega odklopa naročnikov, do dogovora ni prišlo. AFACT je zato pospešil tempo in se dogovoril za septembrski sestanek z generalnim državnim tožilcem, seveda za zaprtimi vrati. Prisotni bodo tožilec, AFACT, predstavniki določenih založnikov in na izrecno željo še določeni ISP-ji. Javnost, ki jo vse skupaj še kako zadeva, spet ne bo povabljena.

Predlog imitira nedavni ameriški dogovor in ima zatorej vse taprave elemente. Podjetje, ki ga najamejo založniki ("tehnični svetovalec"), s malo pohekanim konzolnim klientom rtorrent beleži IP naslove ljudi, ki seedajo njihove avtorsko zaščitene vsebine. S seznama IP-jev se odbere avstralske in jih pošlje ISP-jem, ki jih prevedejo na ime in primek naročnika, ki mu je v kritičnem času pripadal poslani IP naslov. To seveda predpostavlja, da svetovalec zna pravilno beležiti časovne cone, sicer se zgodi Irska, kjer je Eircom po napaki poslal opozorila več sto nedolžnim gospodinjstvom posredi premika ure na pomladanski čas. ISP zatem naročniku pošlje e-mail (v kasnejših fazah pa priporočeno pismo) z očitkom kršitve. Naročnik ga prejme, nadere mladež, in pozabi nanj. Odgovarja se praviloma šele na kasnejša obvestila, kajti šele tretje (oz. peto, včasih šesto v ZDA) bo lahko vodilo do odklopa. Tukaj pa postopek naravnost zažari v vsej svoji učinkovitosti:

• Po prejemu obvestila je dokazno breme na naročniku - on mora dokazati, da ni delil očitanih datotek, kar je naravnost absurdno in v posmeh vsakršnemu konceptu pravičnosti in domneve nedolžnosti.


• Seznam ugovorov ("pritožb, pojasnil, izgovorov") je brez ustrezne podlage omejen. Ugovor, da je sporno avtorsko delo že v javni lasti (public domain), je omejeno, isto je z izjemami proste rabe. Nedavna poravnava z enim od domnevnih kršiteljev moli taco v smer, da je operiranje odprtega WI-FI-ja po definiciji malomarnost in zato neveljaven ugovor.


• Založniki ne odgovarjajo za napačna, nepopolna ali celo lažniva obvestila. Uporabniku, ki uspe s pritožbo, se dodeli le nominalna odškodnina v višini 35 ameriških dolarjev, kar je razrede daleč od statutarne škode za ponujanje ene glasbene datoteke javnosti preko p2p omrežij.


• Čas za pripravo obrambe bo omejen na 10 dni, oz. v primeru utemeljene prošnje na dodatnih 10 dni.


• Obravnava pritožb bo zunajsodna, opravili pa jo bodo s strani založnikov plačani pravniki, ki bodo opravili še tečaj o "poglavitnih trendih v avtorskem pravu" (prevailing trends in copyright law), karkoli že to pomeni.

Ne glede na ton gornje novice je situacija še kako resna. Založniška industrija je v želji, da ohrani stare in preživele distribucijske kanale, pripravljena ljudi odklapljati z interneta in to brez sodnega postopka (ker je drag, počasen in ne zagotavlja 95% uspešnosti). Sistem za to bi radi uvedli med tajnimi pogajanji ali z ISP-ji, ali vlado oz. parlamentom. Javne konzultacije bi bile zgolj nominalne, pripomb ne bi upoštevali (francoski zakon HADOPI je v prvo padel zaradi nasprotovanja javnosti, nakar so ga drugič sprejeli po nujnem postopku in brez konzultacij). Debata, ali je zunajsodna kazen odklopa interneta sploh primerna, sorazmerna ali zakonita, ni na mizi. Založniška industrija je, tako se zdi, postala izredno izurjena v streljanju puščice v napačno tarčo.