Kako je z avtorskimi pravicami na delu, ki ga ustvarijo živali?

V začetku meseca je po netu zaokrožila zanimiva foto zgodba o fotografijah, ki so jih s pozabljenim fotoaparatom fotoreporterja Davida Slaterja ustvarili makaki v narodnem parku North Sulawesi v Indoneziji. Lavent je med delom za agencijo Caters news agency potoval po območju in fotografiral lokalno floro in favno, med drugim tudi to inteligentno in spretno vrsto primatov. Ena od samic je očitno našla njegov fotoaparat in se začela z njim igrati, pri tem pa ji je uspelo ugotoviti, kako se sproži slikanje. Nastalo je več sto fotografij, večina neostrih, nekaj najboljših pa je Lavent tudi objavil.

Spletna stran Techdirt, ki redno izpostavlja probleme v ureditvi avtorskih pravic, patentov in podobnih vprašanj ter jo pogosto citiramo v tukaj napisanih novicah, je objavila krajši esej na temo tega, kdo je nosilec avtorskih pravic na na omenjenih fotografijah. Avtorsko delo je namreč individualna intelektualna stvaritve s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena (npr. kot fotografija). Sodišča živalim tipično ne priznavajo sposobnosti ustvariti take stvaritve, zato tudi ne morejo biti nosilci avtorskih pravic. Ker pa za avtorja velja tisti, ki je delo ustvaril, in ne lastnik kamere ali drugih pripomočkov, nastale fotografije ne veljajo za avtorsko delo in niso deležne avtorskopravne zaščite. Techdirtu je pritrdila tudi Wikipedia, ki je eno od fotografij promptno umestila v svoj članek o makakih in pod licenco navedla, da je fotografija v javni lasti (public domain).

Tovrstno stališče ni poželo preveč odobravanja od Laventovega delodajalca, tiskovne agencije Caters. Techdirtu so poslali neformalno prošnjo za odstranitev vsebin (se pravi, ne formalni takedown request po DMCA), čemur seveda ni bilo ugodeno. Techdirt je v odgovoru zapisal, da stvaritve živali niso predmet avtorskopravne zaščite in da Caters ne more imeti avtorskih pravic na njih; na kar so dobili odgovor, da tudi oni niso nosilci pravic ter da so jih verjetno pobrali (beri: pokradli) kar s spletne strani kakšnega spletnega časopisa in da naj jih že odstranijo. Techdirt ni popustil in je celotno korespondenco objavil, skupaj s podrobno navedbo zakonodaje, ki podpira njihovo stališče.

Zgodba na zanimiv način ilustrira ozko pojmovanje avtorskega prava s strani založniške industrije, tj. organizacij, ki se ukvarjajo z upravljanjem in trženjem velike količine avtorskih del, katerih avtor je nekdo drug (prenos materialnih avtorskih pravic). Taisto pojmovanje stoji za trendom daljšanja trajanja avtorske pravice ("sindrom mikija miške", trenutno 70 let po avtorjevi smrti oz. nekoliko manj za sododne pravice), obravnavo neobjavljenih del (glej 63. in 140. člen ZASP) oz. osirotelih del, za katere avtor ni znan. O teh vprašanjih sodišča le redko odločajo, nazadnje pa so se nazadnje osvetlila med Googlovim poskusom digitalizacije velike količine knjig. Založniki so zoper Google naperili tožbo in se kasneje poravnali, nakar je marca letos sodišče poravnavo razveljavilo. Rešitev poravnavi je predvidevala digitalizacijo knjig zgolj z dovoljenjem založnika (opt-in), kar bi pomenilo nezmožnost digitalizacije osirotelih knjig, po drugi strani pa bi lahko Google, če bi digitaliziral te knjige, na njih dobil "avtorske" pravice (na zbirki avtorskih del namreč veljajo posebne pravice, istočasno pa lahko Google tehnične omejitve uveljavlja skozi svoj sistem Google books).