Domače branje – varstvo zasebnosti

Članki, komentarji, predavanja in blogi o varstvu elektronske zasebnosti se pogosto začnejo z dvema primeroma: romanom 1984, v katerem je britanski pisatelj George Orwell uporabil idejo »velikega brata«, in filmom Stevena Spielberga Posebno poročilo (Minority Report), kjer posebna policijska enota preprečuje zločine, še preden se zgodijo.

Orwellova knjiga in Spielbergov film opisujeta prihodnjo družbo, v kateri velika država s pomočjo tehnologije nadzoruje svoje državljane – ne le njihovega gibanja, temveč tudi misli, besede in dejanja. Nadzorne kamere spremljajo javne prostore. Osebne tehnološke naprave kukajo v zasebne kotičke. Zabeležena je vsaka bančna transakcija ali elektronsko sporočilo. Računalniki prečesavajo povezane podatkovne baze in s pomočjo naprednih statističnih vzorcev izračunavajo dogodke, ki jih želi oblast preprečiti – od javnih protestov in revolucij do terorističnih operacij. Tehnologija je postala orodje totalitarne oblasti, upor je postal zaradi popolnega nadzora skoraj nemogoč. Orwell je s knjigo postavil model tehnološkega totalitarizma, Spielberg pa ga je v filmu opremil z novimi tehnologijami in poskrbel, da so podobe nadzorovane družbe dovolj predstavljive tudi za gledalce, ki se na tehnologijo ne spoznajo.

Sporočilo avtorjev in predavateljev, ki svoje nastope začnejo s podobami nadzorovane totalitarne družbe, je preprosto: Orwellova svarila postajajo vse bolj realna. Vse tisto, pred čemer so v sedemdesetih in osemdesetih letih svarili avtorji „kiberpankerske“ znanstvene fantastike, se danes že dogaja. Mobilniki, pametni telefoni in računalniki so vseprisotni. Zasebna internetna podjetja (Google, Facebook ...) spoznavajo komunikacijske in potrošniške navade stotine milijonov Zemljanov ter jih pretvarjajo v oglaševalsko valuto. Avtorji kritičnih dokumentarcev in reportaž dokazujejo, da je danes praktično nemogoče izginiti, saj puščamo za sabo preveč elektronskih in drugih sledi, brez katerih si ne znamo več predstavljati zasebnega, družabnega in delovnega življenja. Vse več držav so že danes zelo podobne Orwellovski družbi, saj nad kitajskim internetom bdi veliki kitajski požarni zid, ki zmore v nekaj urah izbrisati „neprimeren“ blog ali komentar, mreža nadzornih kamer pa policiji omogoča, da že v nekaj dneh izdela natančno rekonstrukcijo političnega atentata, kakršen se je lani zgodil v Dubaju.

Njihovi argumenti se zdijo smiselni in svarila utemeljena. Vendar imajo manjšo pomanjkljivost: v praksi ne zaležejo, saj se ljudje še vedno množično strinjajo z vsemi pogoji poslovanja, ki jih v drobnem tisku skriva upravitelj družabnega omrežja ali trgovec, ki ponuja kartico zvestobe. Zakaj?

Tega fenomena se knjige, ki se dotikajo varstva zasebnosti, skoraj nikoli ne dotikajo. Matej Kovačič v svoji knjigi Zasebnost na internetu zelo dobro povzame tehnične in politične plati elektronske zasebnosti. Ameriški pravnik Daniel J. Solove v svojih knjigah The Digital Person in Understanding Privacy razumljivo predstavi njene pravne zadrege. Novinar Stephen Baker v knjigi Numerati opisuje industrije, ki izkoriščajo elektronske podatke,na podoben način sta družbo globalnega hipernadzora s številnimi praktičnimi primeri orisala ekonomistično-računalnikarska dvojica Kieron O'Hara in Nigel Shadbolt v knjigi The Spy in the Coffee Machine. O znanju, ki ga industriji podatkov prispevajo bakerjevski „numerati“, je spregovoril Jure Leskovec. Razloge, zaradi katerih ljudje tako pridno krmijo podatkovne preprodajalce, pa je treba poiskati v drugih znanostih, zlasti socialni in evolucijski psihologiji.

Na nekatera pomembna psihološka vprašanja je opozoril britanski pisatelj Cory Doctorow v nedavnem govoru na Observerjevem dogodku TEDx. Pokazal je, da imamo ljudje težave na vseh področjih, kjer so negativne posledice trenutnega dejanja zelo oddaljene od tega dejanja. Trenutni užitek pri kajenju cigarete je močnejši od racionalne misli, da nas morda čez štirideset let čaka pljučni rak. Vožnje z velikim avtomobilom ne znamo povezati s posledicami globalnega segrevanja, prav tako si ne znamo zares predstavljati, kakšna je cena nenehnih drobnih užitkov, ki jih prinašajo male pozornosti stotin „prijateljev“ na družabnih omrežjih.

Ameriški psiholog Philip Zimbardo, znan po stanfordskem zaporniškem eksperimentu, ta fenomen opisuje kot „časovni paradoks“ - razvojno neprilagojenost naše vrste na dojemanje časa, kakršnega zahteva „strateško mišljenje“. S tem pojavom pa se v zadnjih letih poleg psihologov vse več ukvarjajo ekonomisti (v Sloveniji Aljaž Ule), ki hočejo s teorijo iger poiskati racionalne vzorce v naših iracionalnih dejanjih – kar je v uspešnici Predictably Irrational poskusil doseči ameriški vedenjski ekonomist Dan Ariely.

Pri razumevanju problematike elektronske zasebnosti si je zato treba zastaviti zelo staro vprašanje: kdo in na kakšen način manipulira in služi s starimi človeškimi slabostmi. Imena so na področju tehnologije nekoliko drugačna kot v tobačni, naftni in prehrambeni industriji. Med njihovimi strastmi in interesi namreč ni posebnih razlik.