Domače branje: internet (1. del)

Pisala se je druga polovica devetnajstega stoletja. Pod vladavino kraljice Viktorije je vzniknila čudovita nova komunikacijska tehnologija, ki je lahko v trenutku premagala velike razdalje in je tako skrčila svet, da se je zdel majhen kot še nikoli poprej. Njeno kabelsko omrežje je prepredlo kontinente in prečkalo oceane ter za vedno spremenilo gospodarstvo, medije in politiko. Zagovorniki novega medija so neutrudno hvalili njegove neslutene potenciale ter se prerekali s skeptiki, ki so se branili z dvomom in razširjanjem moralne panike. Države in vlade so poskušale zajeziti in nadzorovati telekomunikacijsko novost, saj so se na njenih žicah razvile nove oblike kriminala in vohunstva (nezakoniti prisluhi, borzne špekulacije ...), uporabniki pa so razvili svojo lastno telegrafsko subkulturo, zaznamovano s posebnim jezikom, pravili in navadami.

Zveni znano? Uvodne misli, s katerimi je britanski novinar, urednik in medijski zgodovinar Tom Standage začel svojo knjigo o zgodovini električnega telegrafa ali "viktorijanskega interneta" (The Victorian Internet, 1998), je bilo mogoče v zadnjem stoletju prebrati še velikokrat. Ko sem se med študijem v Veliki Britaniji odpravil v medijske arhive britanske nacionalne knjižnice, sem se lahko prepričal, da so podobna razmišljanja, pričakovanja in strahovi zaznamovali večino komunikacijskih tehnologij, ki jih je prineslo dvajseto stoletje: telefon, radio, televizijo, kabelsko televizijo in telekomunikacijske satelite.

Velika pričakovanja

Viktorijansko prepričanje, da bo telegraf odpravil nesporazume med ljudmi, povezal svet in končal vojne, se je sredi devetdesetih let ponovilo pri enem najvplivnejših prerokov digitalne dobe in interneta Nicholasu Negroponteju, ki je objavil telo vplivno knjigo Being Digital (1995). Ameriška novica o prvi internetni poroki iz leta 1996 zelo spominja na članek, objavljen leta 1876, ki opisuje telegrafsko poroko gospoda Philipa Reada in gospodične Clare Choate. Internetna kampanja ameriškega predsednika Baracka Obame leta 2008 je utrdila vero politikov in gospodarstvenikov v skoraj čudežno moč novih tehnologij, ki naj bi pomagale prebroditi sedanjo gospodarsko krizo, očistiti okolje in postati temelj novega gospodarskega vzpona. A so skoraj enake napovedi zapisali tudi novinarji poslovnega tiska na začetku dvajsetega stoletja, ko se je telegraf umikal telefonu. Trdili so, da bo prenos govora na daljavo ustvaril centralizirane globalne velekorporacije, ki bodo iz svojih "štabov" usmerjale poslovanje neštetih podružnic ter razširile demokratično kapitalistično blaginjo po vsem znanem svetu.

Listanje po zgodovini tehnološkega napredka me je naučilo, kako malo so se v zadnjih dveh stoletjih spreminjale napovedi o družbenem, političnem in gospodarskem vplivu novih tehnologij. Skoraj vse so sledile podobnemu vzorcu: začetni vzhičenosti je sledila enako čustvena moralna panika, nato je nekdanja čudovita nova tehnologija postala običajna in se je umaknila novemu navdušenju.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je v svojem delu The Digital Sublime -- Myth, Power, and Cyberspace (2005) pojasnil, da vsaka "nova in revolucionarna" tehnologija prej ali slej postane vsakdanje banalna. Radio, televizija in telefon že dolgo ne navdihujejo tehnoloških zanesenjakov, ki bi v njih prepoznavali mogočne nosilce družbenih sprememb (to vlogo so prepustili internetu). Vendar je Mosco tudi opozoril, da radio ni izginil, ko se je s prihodom televizije končala "radijska doba". Nasprotno. Ko je bilo jasno, da telefon, radio, televizija in internet ne bodo prinesli miru in razumevanja med ljudi, in ko so se razblinila druga utopična pričakovanja, ki so spremljala njihove začetke, so se lahko stare nove tehnologije tiho vključile v naša gospodinjstva in začele nevsiljivo spreminjati človeške vsakdanjike.

Novo postane banalno

Ko so izginili tudi zadnji radijski pionirji in se je polegel strah pred radiem kot mogočnim propagandnim orodjem, ki je bistveno pripomogel k vzponu tretjega rajha, je lahko razmah komercialnega radia spodbudil nastanek prvih "novomedijskih" korporacij, pospešil razcvet glasbene industrije in omogočil nove oblike množičnega oglaševanja. Podobno razvojno pot so preživele tudi vse prihodnje nove tehnologije, ko so postale stare. Z internetom vred.

Med prebiranjem tehnoloških napovedi pa sem opazil, da v arhivih pogosto manjkajo kritične analize, katera pričakovanja in strahovi so se uresničili, saj stara-nova tehnologija kmalu preneha biti medijska novica.

Ko je na ameriških predsedniških volitvah leta 2004 demokratski kandidat Howard Dean zbral prvi milijon dolarjev s prispevki anonimnih internetnih podpornikov, se je zdelo, da se je v ameriški politiki začela nova renesansa, je zapisal Deanov strateg Joe Trippi v knjigi Revolution Will Not Be Televised (2005).

Medijski analitiki so se navduševali nad "državljanskimi novinarji", ki so na svetovnem spletu objavljali informacije o nespodobnostih predsedniških kandidatov. Politični komentatorji so upali, da bo "demokratični potencial" svetovnega spleta rešil zagate sodobnih demokracij -- vse nižjo volilno udeležbo, nezanimanje mladih za politiko, politično pasivnost državljanov in pohod političnega populizma. Ampak so internet že v naslednji predsedniški tekmi prevzeli poklicni politični strategi in množični mediji, zato je postal le še eno orodje tradicionalnega političnega marketinga. Državljansko novinarstvo in drugi viri informacij, ,ki niso del globalnih medijskih in telekomunikacijskih konglomeratov, še vedno predstavljajo zanemarljiv del medijske pokrajine. Uporabniki interneta pa niso nič bolj odprti za mnenja in prepričanja drugih kot njihovi neinternetni predniki, ampak se vse bolj zapirajo v "mnenjske mehurčke" enako mislečih, kar je že pred desetimi leti opozoril Cass R. Sunstein v knjigi Republic.com 2.0 (2007).

Podobno velja za ameriške, evropske in azijske politike, ki so v zadnjih dveh desetletjih z retoriko globalizacije in gospodarske rasti sprejeli nešteto strategij, ukrepov in zakonov za spodbujanje "digitalne ekonomije" (softverske industrije, novih medijev ...) in elektronskega poslovanja.

Obljube so bile velike: vsak posameznik, obrtnik ali umetnik, bo lahko svobodno posloval na globalnem trgu ali kot potrošnik izbiral med ponudbo, ki je ne določajo več meje nacionalnih držav in lokalnih trgovcev. A je finančna kriza leta 2008 razkrila tudi druge plati skoraj popolne deregulacije denarnih tokov, liberalizacije telekomunikacijske industrije in vere v novo ekonomijo. Napovedi o novih delovnih mestih se niso uresničile, saj so človeško delo prevzeli algoritmi in množična avtomatizacija. Ustvarjalci pa so ugotovili, da lahko na zrelem komercialnem spletnem trgu preživijo le največji lastniki digitalnih platform: Google, Facebook, Amazon in Apple.

Kako torej razumeti in misliti internet? Zakaj še vedno prevladuje trdovraten tehnološki determinizem -- prepričanje, da ima tehnologija lastno voljo in zavest, kar je v knjigi What Technology Wants (2010) zatrdil ameriški navdihovalec Kevin Kelly? Kljub temu, da so sociologi in zgodovinarji velikokrat zavrnili takšna prepričanja -- kot ugotavljata Merritt Roe Smith in Leo Marx v zborniku Does Technology Drive History -- The Dilemma of Technological Determinism (1994)?

Za prvo knjižno postajo si je smiselno izbrati eno izmed številnih zgodovin interneta ter biografije nekaterih najpomembnejših posameznikov in internetnih podjetij.

Eno izmed novejših internetnih zgodovin je sestavil irski internetni zgodovinar John Naughton v knjigi From Gutenberg to Zuckerberg: what you really need to know about the Internet (2012). Zelo dober uvod v zgodovino komunikacijskih industrij in regulacije interneta je pripravil ameriški internetni pravnik Tim Wu v knjigah Who Controls The Internet - lIlusions of a Borderless World (2006, skupaj z Jackom L. Goldsmithom) in The Master Switch - The Rise and Fall of Information Empires (2010).

Podrobnejši pogled v drobovje polprevodniške revolucije je ponudil ameriški novinar T. R. Reid v knjigi The Chip : How Two Americans Invented the Microchip and Launched a Revolution (2001). Manjkalo je le še nekaj tehnološkega utopizma in podjetniškega prepričanja, da bo mogoče z novo panogo zaslužiti milijarde, je pokazal vplivni tehnološki prerok s preloma tisočletja George Gilder v knjigah Microcosm: The Quantum Revolution in Economics and Technology (1990) in Telecosm: How Infinite Bandwidth Will Revolutionize Our World (2000).

V tistem obdobju so se izoblikovala nekatera največja tehnološka podjetja, ki še danes bistveno vplivajo na razvoj računalništva in omogočajo podatkovno ekonomijo.

Za spoznavanje najbolj vplivnih tehnoloških podjetnikov novega tisočletja je zelo primerna knjiga Accidental Empires: How the Boys of Silicon Make Their Millions, Battle Foreign Competition, and Still can't Get a Date (1996), ki jo je napisal poznavalec tehnološke družabne kronike Robert X. Cringely. Prevlado Microsofta je opisal Paul Andrews v knjigi How The Web Was Won (1999). BIografijo Appla je težko ločiti od življenjske zgodbe njegovega soustanovitelja Steva Jobsa, ki jo je tik pred Jobsovo smrtjo dokončal Walter Isaacson v knjigi Steve Jobs - biografija največjega računalniškega vizionarja (Učila, 2012). Podobno vpliven je bil tudi dolgoletni predsednik uprave Intela Andy Grove, ki sta ga opisala Richard S. Tedlow v knjigi Andy Grove: The Life and Times of an American (2006) in Tim Jackson v Inside Intel: Andy Grove and the Rise of the World's Most Powerful Chip Company (1997).

Nato so veliki inovatorji dvajsetega stoletja tudi sami postajali banalni in na obzorju internetu se je že napovedovala nova doba, ki jo bom predstavil v drugem delu domačega branja.