Rekordna ozonska luknja nad Skandinavijo

Ozonska plast je področje v stratosferi, kjer je znatna koncentracija ozona. Tam zaradi UV-žarkov molekule kisika razpadajo v dva atoma kisika, ki potem reagirata vsak s svojo molekulo kisika v ozon. Nastala molekula absorbira UV-žarke, pri čemer zoper razpada v molekulo in atom kisika. To je pomemben mehanizem absorpcije škodljive ultravijolične svetlobe, ki varuje življenje na Zemlji.

Vsako leto se pozimi nad Antarktiko ustvari območje znižane koncentracije ozona v stratosferi (ozonska luknja), ki je posledica več dejavnikov. V glavnem gre za zbiranje škodljivih klorovih radikalov, ki so razgradni produkti klorofluoroogljikovodikov (freonov). Klorovi radikali uspešno katalizirajo razgradnjo ozona, vetrni vzorci, polarna vrtinca in tvorba statosferskih oblakov (ki delujejo kot jedra za potek reakcije) pa ustvarijo ugodne pogoje za kopičenje freonov na polih. Zaradi tega vsako zimo nad Antarktiko zazeva ogromna ozonska luknja, ki se do poletnih mesecev zakrpa. K sreči je poselitev tamkaj zadosti majhna, da hudih težav to ne povzroča.

Povsem drugače pa je na severni poluti, kjer je živahnejša cirkulacija doslej preprečevala nastanek večje ozonske luknje. Toda svetovna meteorološka organizacija je letos objavila, da se je velika ozonska luknja odprla tudi nad Arktiko, tako da se razteza vse prek Skandinavije. Koncentracije ozona so se znižale za več kot 40 odstotkov, česar nad Arktiko še niso opazili. To se dogaja kljub prepovedi uporabe freonov, ki so jo zapisali že leta 1987 v montrealskem protokolu. Halogenirani ogljikovodiki imajo namreč tako zelo dolge razpadne čase, da zmorejo z difuzijo prečkati tropopavzo (običajnega mešanja prek tropopavze ni). To pomeni, da so se razširili iz troposfere, kamor smo jih izpuščali, v stratosfero, koder katalizirajo uničevanje ozona. Trajalo bo še desetletja, da se bo njihova koncentracija dovolj znižala, da ne bodo več ogrožali ozonske plasti.

Letošnja ozonska luknja je v glavnem posledica zelo mrzle zime v stratosferi nad Arktiko, ki je pospešila nastajanje stratosferskih oblakov, kjer so klorova onesnažila katalizirala neproduktivni razpad ozona.