Štirideset let po nesreči pri vrtanju krater še vedno gori

Točne obletnice tule opisanega sovjetskega dosežka ne moremo praznovati, ker Rusi do danes niso posredovali točnega datuma. Celo leto je znano z bolj slabo natančnostjo, a to je najboljše, kar imamo. Tako vemo le, da so sovjetski geologi enkrat leta 1971 (ali tam okoli) pri vrtanju v iskanju zemeljskega plina v puščavi Karakum predrli strop podzemne jame, v kateri je bil pod visokim nadtlakom zemeljski plin. Strop se je takrat tako temeljito sesul, tako da je nastal 25 metrov globok krater s premerom 60-70 metrov. Vanj je padla vsa vrtalna oprema, a si zaradi strupenega plina ponjo ni upal nihče. Ocenili so, da bo najvarnejša možnost plin zažgati, saj bi se v nasprotnem primeru dvignil v atmosfero. V nekaj dneh bi bil moral dogoreti, a se je zgodila plinska verzija izlitja v Mehiškem zalivu.

Štirideset let pozneje je ta krater blizu vasi Darvaza v današnjem Turkmenistanu še vedno v plamenih. Podzemne zaloge zemeljskega plina so očitno tako ogromne, da še vedno gori. To sicer ni presenetljivo, saj ima Turkmenistan četrte največje zaloge zemeljskega plina na svetu, a tako dolgega sežiga vendarle ni pričakoval nihče Plamene se vidi z oddaljenosti 40 km, domačini pa so krater poimenoval Vrata pekla, ker je na robu prevroče, da bi človek stal več kot minuto ali dve.

Danes je krater malo znana turistična atrakcija, saj do njega in vasi s 350 prebivalci plemena Tete vodi le slaba cesta. Od turkmenistanske prestolnice je oddaljen 260 km, kar pomeni približno štiri ure vožnje.