Komisija za preprečevanje korupcije izdala mnenje glede ravnanja MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme

Zgodba o nakupih programske opreme podjetja Microsoft s strani državne uprave je bila v zadnjem času že večkrat obdelana, tokrat pa jo dopolnjujemo še z mnenjem Komisije za preprečevanje korupcije glede ravnanja MJU v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme.

Po tem, ko smo v več člankih pisali o državnih nabavah programske opreme in IT storitev (del naših ugotovitev pa so povzeli tudi pri drugih časnikih, zlasti pri Dnevniku in Financah) je kranjsko združenje Tux sredi februarja 2010 na Računsko sodišče in Komisijo za preprečevanje korupcije poslalo pobudo za revizijo skladnosti postopkov naročanje pisarniške programske opreme za potrebe državnih organov RS v obdobju 2003 - 2010. Prav tako smo Komisijo za preprečevanje korupcije že decembra 2009 zaprosili za mnenje ali morda javno naročilo 2008/P 40 ni bilo prilagojeno v korist podjetju Microsoft.

Komisije za preprečevanje korupcije je zadevo preučila in 14. 6. 2010 sprejela mnenje številka 15, v katerem ugotavlja, da ravnanje uradnih oseb Ministrstva za javno upravo v postopku nabave in vzdrževanja Microsoft programske opreme nima znakov korupcije po 3. alineji 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije in ne predstavlja konflikta interesov.

V mnenju komisija ugotavlja, da je MJU oziroma Center vlade Republike Slovenije za informatiko izvedel javna naročila za nabavo Microsoft programske opreme za delovne postaje skozi postopek s pogajanji, na podlagi česar je bila podpisana pogodba, sklenjena za obdobje 2009-2011. S tem je (po navedbah MJU) javna uprava proti Microsoftu kot velik kupec in dosegla bistveno bolj ugodne pogoje nabave, kot če bi programsko opremo nabavljal vsak organ samostojno.

Kot navaja MJU se je država odločila za postopek s pogajanji brez predhodne objave, kar je po zakonu o javnem naročanju mogoče storiti v primeru, če zaradi tehničnih oziroma umetniških zahtev predmeta javnega naročila ali iz razlogov, ki so povezani z varovanjem izključnih pravic, naročilo lahko izpolni le določen ponudnik. Vendar pa je po mnenju Komisije za preprečevanje korupcije MJU uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave upravičil in zato tako ravnanje ni bilo nezakonito.

Komisija je preverila tudi trditve enega izmed prijaviteljev, da naj bi javni uslužbenci, ki sodelujejo pri uvajanju in uporabi konkurenčnih rešitev odprte kode, sodelovali tudi pri pogajanjih z družbo Microsoft, kar naj bi predstavljalo konflikt interesov.

MJU je Komisiji pojasnil, da ravno to, da isti uslužbenci sodelujejo pri vseh teh aktivnostih, pomeni prednost pri pogajanjih z družbo Microsoft, saj široko poznavanje različnih področij s strani omenjenih državnih uradnikov omogoča boljša pogajalska izhodišča. To argumentacijo je Komisija sprejela.

Komisija je nato preverila tudi študijo »Ocena ekonomske upravičenosti MS-EA za obdobje 2003-2005«, ki naj bi jo naredili isti javni uslužbenci, ki so nato tudi sodelovali pri pogajanjih z družbo Microsoft, ter ugotovila, da javni uslužbenci v konkretnem primeru niso postopali pristransko oz. niso favorizirali točno določenega ponudnika, ampak so predstavili naročniku prednosti in slabosti posamezne rešitve. Se pa pri tej presoji Komisija ni spuščala v ocenjevanje strokovnosti tistih, ki so sodelovali pri izdelavi študije, ravno tako pa se ni opredelila o tem, kateri operacijski sistem in ostali programi so najboljši in kot taki edini primerni in smotrni za uporabo v javnem sektorju, saj za to ni niti pristojna niti usposobljena.

Edini očitek, ki ga je Komisija naslovila na MJU pa je ta, da ne obstaja konkretna študija, ki bi pokazala na smotrnost nabave računalniške opreme v daljšem časovnem obdobju, pač pa se je pri nakupu nove opreme za obdobje 2009-2011 uporabila le obnovljena študija. Po mnenju Komisije pa lahko pomanjkanje nove študije povzroči vsaj dvom v smiselnost takega nakupa. Komisija v svojem mnenju tudi navaja ugotovitev, da MJU tudi sam priznava, da brez izvedbe pilotskih projektov v različnih delovnih okoljih ne more podati ocene trajanja in stroškov takega prehoda.

Koruptivnega ravnanja v tem primeru torej Komisija za preprečevanje korupcije ni našla, kljub temu pa lahko še enkrat ponovimo zaključno misel iz članka o transparentnosti in gospodarnosti javne uprave pri nakupih programske opreme:

Nihče ne pravi, da bi država na vso silo morala pričeti uporabljati odprto kodo na vseh področjih. Nihče tudi ne trdi, da je prehod na odprto kodo in Linux na vseh področjih mogoč in smiseln. Obstaja pa dovolj indicev, da je uporaba odprte kode vsaj v delu poslovanja državne uprave verjetno smiselna in stroškovno učinkovita ter bi lahko z njeno uporabo morda lahko zmanjšali visoke stroške za informatizacijo javne uprave. To pa pomeni, da bi država odprto kodo morala začeti jemati kot resno alternativo, predvsem pa bi se morala pri nakupu programske opreme in storitev informatizacije začeti obnašati bistveno bolj transparentno in gospodarno. Za začetek morda lahko pričakujemo javno objavljeno pregledno analizo vseh stroškov za informatiko ter resno pilotno študijo o uvajanju odprte kode v javno upravo. Vprašanje namreč ni uporaba odprte ali zaprte kode, pač pa transparentnost in gospodarnost porabe javnih sredstev.