Digitalna EU ta teden

Na hodnikih bruseljskih palač je v tem tedni prišlo do dveh dogodkov na področju skupnega trga. Prvi je objava poročila o testiranju čezmejnih nakupov potrošnikov (besedilo v angleščini), kjer se je kot rezultat več kot 11,000 posamičnih poskusov izkazalo, da 60% vseh poskusov nakupa ni uspešnih zato, ker prodajalec ni pripravljen pošiljati artiklov v državo kupca, ali pa ni plačilo ni možno. Največja posledica, ki so jo pripisali tem oviram pa je ta, da se je v več kot polovici držav več kot polovico iskanih artiklov našlo na spletnih mestih v drugih državah za 10 in več procentov ceneje – vključno s stroški transporta. To pomeni, da marsikdaj po nepotrebnem kupujemo dražje, ravno tako pa 50% vseh artiklov sploh ni bilo možno najti znotraj trga članice, temveč samo v spletnih trgovinah druge članice. Besedilo poročila je na voljo v PDF obliki v angleščini.

Seveda to za marsikaterega izmed nas več ni novost. Je pa novost to, da očitno to ni samo težava Slovenije kot mlade, majhne in velikokrat neprepoznavne članice, temveč je to težava tudi marsikatere druge večje in starejše članice.

Čeprav poročilo samo nima kakšnih neposrednih posledic, razen tega, da se bo o tej problematiki v Bruslju začelo debatirati, pa je Evropska komisija posredovala tudi poziv k razmisleku o digitalnem enotnem trgu za kreativne spletne vsebine (besedilo v angleščini). Če je to tipičen bruseljski birokratski naslov, pa se za njim skriva dolgo pričakovan in na žalost tudi zelo pozen poziv k temu, da se dokončno dogovori o temu, da bi bila EU enoten trg za digitalne kreativne vsebine, kot so e-knjige, glasba, filmi in videoigre. Zaradi nam dobro znanih nacionalne zakonodaje, ki omogoča vsakovrstne manipulacije in ni tuja niti drugim članicam EU, po oceni komisije prihaja do nepotrebnega oviranja in motenj na enotnem notranjem trgu. Zato je cilj tega posveta, da se postavi jasna nadnacionalna pravila – direktive, ki bodo omogočile doseganje vsaj naslednjih ciljev:

• zagotoviti nagrajevanje kreativnosti, da lahko avtorji, imetniki pravic in evropska kulturna različnost uspevajo v digitalnem svetu,
• zagotoviti, da bodo lahko potrošniki vedno in povsod prek digitalnih omrežij po transparentnih cenah zakonito dostopajo do široke palete vsebin
• spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev za nove poslovne modele in inovativne rešitve za distribucijo kreativnih vsebin.

Čeprav je prvi občutek pri takšnih ukrepih pozitiven, pa izkušnje kažejo, da bo rezultat popolnoma nepredvidljiv, direktive pa se bo verjetno ustvarjalo še dolga leta. Morda pa to le vzbuja upanje, da bo čez kakšnih 5 let iTunes, kot danes največji ponudnik tovrstnih vsebin, končno na voljo vsem potrošnikom v EU in ne samo v izbranih državah članicah. Predloge se od vseh zainteresiranih strani zbira do 5.1.2010. Kot potrošniki smo seveda zelo zainteresirani, da se stvari izboljšajo, zato je to dober trenutek za pošiljanje dobrih predlogov. Ali pa vsaj opisov kaj je slabo, če že nič drugega.

Na žalost niso vse novice pozitivne, saj so v tekmi s časom evropski parlamentarci iz paketa popravkov telekomunikacijskih direktiv izločili 138. amandma, ki je onemogočal odklop dostopa do medomrežja brez predhodne sodne obravnave in dokazovanja krivde. To pomeni, da francoskega HADOPI-ja in njegovih naslednikov ne bo možno preprečiti z harmonizacijsko zakonodajo, temveč se bo potrebno za vsak takšen poskus poseganja v osnovno človekovo pravico, da se ga ne kaznuje, dokler mu krivda ni dokazana, boriti na ustavnih sodiščih in evropskem Sodišču za človekove pravice. Tekma s časom je pomembna zato, ker je potrebno direktivo med parlamentom in svetom ministrov uskladiti do novega leta, uskladitev pa je oviral ravno ta člen, pri katerem so bila Francija nepopustljiva.

To je seveda signal, da je potrebno naše ministrstvo, ki je prevzelo področje reguliranja in razvoja elektronskih komunikacij v Sloveniji, jasno obvestiti kakšno je splošno mnenje in, da se tudi od njega pričakuje, da bo pokazal hrbtenico pri odločanju o takšnih pravicah in ne bo medlo popuščal. Oh, recimo, da ne popusti pri pravici do nedolžnosti, dokler se ne dokaže krivde, samo zato, ker notranji trg ni urejen in se v večini članic z problematiko kreativnih vsebin ne ukvarja v duhu harmonizacije trga, temveč predvsem v duhu zapiranja in ohranjanja domačih monopolov. Za majhno članico, kot je Slovenija, je takšno obnašanje nesprejemljivo, saj nas omejuje pri učinkovitem konkuriranju na drugih trgih in hkrati omogoča izsiljevanje s strani ponudnikov vsebin. Kot majhen trg se preprosto ne moremo braniti proti takšnim pritistkom. Kot država članica pa imamo možnost takšne izsiljevalce postaviti na hladno.

Druga težava pa je, da se bo z morebitnim sprejemanjem takšne zakonodaje operaterjem začelo nalagati dodatne obveznosti, ki jim sicer niso v komercialnem interesu oziroma jim ne bodo prinašale dobička. Zagotovo pa bodo vsi operaterji kot dobri gospodarji kapitala poskrbeli, da bodo stroške za nadzor samih sebe seveda krili potrošniki sami. Koliko osebnih podatkov se bo na takšen način zbiralo in kako globoki bodo posegi v komunikacijsko zasebnost vseh evropskih parlamentarcev očitno več ne gane. Čeprav eden izmed naših predstavnikov razglablja o velikem bratu, ki bo vedno vedel kje se nahaja naše vozilo, pa vse kaže, da je spregledal, da bomo v trenutku nepazljivosti dobili velike brate, ki bodo vedeli kdaj smo budni, kdaj spimo, kaj jemo, kakšne filme gledamo, kakšno spolno življenje imamo, katere veroizpovedi smo in seveda: kolikokrat smo že pozabili na obletnico poroke. Zbiranje teh podatkov bo vsesplošno, nadzor nad zbirkami bo težave, zaradi količine pa tveganje izgube precejšnje. Če nič drugega je najlažje zavarovati podatke, ki se jih ne zbira. Morda bi lahko ta pogled predstavili njemu, kot tudi ostalim našim poslancem v Evropskem parlamentu.

Da pa ne bo vse čisto črno, pa so se v Veliki Britaniji že pojavile govorice o temu, da se varnostno obveščevalni svet tudi boji posledic preveč drakonske zakonodaje na tem področju. Razlog, ki ga citirajo je ta, da bodo, zaradi samozaščite uporabnikov in izogibanja sledenju, postale rešitve za šifriranje in skrivanje prometa vedno bolj tehnološko dovršene in hkrati tudi vedno lažje za uporabo istočasno pa bodo prešle tudi v možično uporabo. Ker se je omejevanje P2P prometa že usmerilo v odkrivanje t.i. tipičnih profilov delovanja aplikacij - traffic pattern fingerprinting, bo to pomenilo, da se bo začelo uporabljati rešitve, ki se bodo trudili zakriti tudi vir ter ponor komunikacije in tip komunikacije, ne več samo vsebino komunikacije. Verjetno ni težko razumeti zakaj takšen splošen položaj državnim prisluškovalcem več ne bi ustrezal. Brez vsebine so podatki še vedno uporabni. Brez prometnega konteksta pa je to samo beli šum, ki ga znotraj ene države ni možno "prebiti".