Policijska država 2.0: Kitajska v okviru projekta Golden Shield gradi videonadzorne sisteme in biometrično bazo celotnega prebivalstva

Naomi Klein v članku China's All-Seeing Eye, objavljenem na portalu Rollingstone.com opisuje eksperiment Kitajske z nadzorno tehnologijo v mestu Šenžen.

Kitajska je mesto Šenžen ustanovila pred 30 leti in sicer kot posebno ekonomsko cono. Mesto so zgradili iz nič (pred tem je bila tam manjša ribiška vasica), danes pa ima mesto 100.000 tovarn in 12,4 milijona prebivalcev, v njem pa proizvajajo vse od prenosnikov, TV aparatov, mobilnih telefonov, iPodov, tiskalnikov in avtomobilov.

Šenžen je po eni strani kitajski ekonomski in socialni eksperiment, hkrati pa se je Kitajska v Šenženu odločila izvesti še en eksperiment. V okviru projekta Zlati ščit (Golden Shield) so se Kitajci tako odločili - seveda zgolj zaradi nadzora kriminala - razviti, testirati in pilotno uvesti obsežno nadzorno tehnologijo.

V zadnjih dveh letih so tako v mestu Šenžen namestili okrog 200.000 videonadzornih kamer (v prihodnjih letih načrtujejo namestitev do dveh milijonov kamer), kamere pa nameravajo povezati v enotno in centralizirano nacionalno omrežje.

Cilj Zlatega ščita je implementirati in uporabiti najnovejšo nadzorno tehnologijo, pri tem pa Kitajski državi nesebično pomagajo tudi zahodni kapital in nekatere zahodne korporacije, npr. IBM, Honeywell in General Electric.

Seveda pa se zaslužkom ne izognejo niti domači proizvajalci. Kleinova se je tako pri pripravi članka pogovarjala z lastnikom tovarne videonadzornih sistemov FSAN, katerega podjetje v je dveh letih in pol doživelo desetkratno rast. Kitajski trg videonadzornih sistemov pa je imel v zadnjem letu 4,1 milijarde dolarjev prihodka. Zaslužke si obetajo tudi proizvajalci AI tehnologije, ki bo nadgradila videonadzorne kamere - podjetje China Security & Surveillance Technology je tako razvilo za kitajsko oblast nadvse koristno programsko opremo, ki v primeru, da se na videonadzorovanem območju prične zbirati večje število ljudi o tem nemudoma obvesti policijo.

Tehnologija bo za oblast gotovo več kot koristna, saj je bilo na Kitajskem v letu 2005, po besedah vladnih predstavnikov, vsaj 87.000 "množičnih incidentov", kot na kitajskem v Orwellovem novoreku imenujejo proteste.

Ključ do uspeha pa seveda ni samo količina kamer in kvaliteta posnetkov, pač pa njihova integracija v enotno nadzorno omrežje in povezava z biometričnimi sistemi. Po načrtih kitajske oblasti bo omrežje vsebovalo osebne podatke, zgodovino zaposlitev, fotografije in biometrične podatke za vsakega državljana Ljudske republike Kitajske - skupno torej podatke o kar 1,3 milijarde oseb. Kitajsko podjetje Pixel Solutions (ki sodeluje z ameriškim podjetjem L-1, v odboru katerega sedi tudi bivši direktor CIE George Tenet) tako že testira programsko opremo za prepoznavanje obrazov. Načrtujejo, da bodo do prihodnjega leta razvili sistem, ki bo sposoben poiskati sliko obraza osumljenca (oziroma "osumljenca") v bazi deset milijonov fotografij v eni sekundi.

Tehnologijo Kitajci seveda razvijajo izključno zaradi boja proti kriminalu, a po uvedbi sistema v mestu Šenžen skoraj zagotovo ne bo nobenega političnega oporečnika. In ko bo ta tehnologija uspešno implementirana in preizkušena na Kitajskem, jo bomo lahko uvedli tudi na Zahodu...