Nadzor novinarjev: afera Kos - Ranc

V začetku meseca, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da je policija aprila 1999 nezakonito pridobila izpisek klicev na mobilni telefon novinarja Tomaža Ranca, z čimer so mu bile kršene človekove pravice.

Ranc je kot novinar TV Slovenija takrat poročal o aferi Vič-Holmec. Ker je v svojih novinarskih prispevkih objavil nekaj notranjih informacij, ga je policija osumila izdaje uradne tajnosti. 15. aprila so Ranca poklicali na tim. informativni pogovor na MNZ in mu pokazali seznam izpisov telefonskih klicev iz njegovega mobilnega telefona. Ranc je posumil, da policija ni imela sodne odredbe za pridobitev izpisa, zaradi česar je proti državi vložil tožbo. Kasneje se je izkazalo, da je policija odredbo za pridobitev seznama dohodnih klicev sicer pridobila, vendar šele naknadno, dva dni po tem, ko so podatke kriminalisti že imeli.

Leta 2001 je okrožno sodišče razsodilo, da sta tedanja kriminalista Drago Kos in Roman Prah nezakonito pridobila njegov izpisek dohodnih klicev, a je višje sodišče je sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje. Okrožno sodišče je leta 2003 ponovno razsodilo enako kot prvič, višje sodišče pa je sodbo ponovno v celoti zavrnilo. Letos pa je Vrhovno sodišče ponovno dalo prav Rancu.

Zaradi imen in funkcij vpletenih je tema seveda kmalu postala "politično vroča", v javnosti pa je žal nekako spregledanih kar nekaj zanimivih podrobnosti.

Prva stvar je, da pri nezakonitem nadzoru novinarja ni šlo za nezakonito prisluškovanje, pač pa za nezakonito pridobitev prometnih podatkov. Glede na to, da je Slovenija obvezno hrambo prometnih podatkov uvedla šele leta 2006 se seveda zastavlja vprašanje kako je mobilni operater sploh lahko imel seznam dohodnih klicev na mobilni telefon svojega uporabnika, saj tedanji Zakon o telekomunikacijah beleženja in hrambe prometnih podatkov ni izrecno dovoljeval. Naj spomnimo, da je šlo pri nezakonitem nadzoru novinarja za sezname dohodnih klicev, ki se ne uporabljajo za obračunavanje storitve in jih torej mobilni operater za izdajo računa ne potrebuje.

Drugo vprašanje, ki se zastavlja pa je, kako to, da je policija lahko pridobila prometne podatke brez sodne odredbe. Pri tem se zastavljata dve vprašanji: kako je policiji sploh prišlo na misel, da lahko poskuša pridobiti seznam dohodnih klicev brez odredbe in kako lahko zaupa, da bo sodnik njihovi zahtevi z gotovostjo ugodil. Pa tudi: kako so uslužbenci mobilnega operaterja policiji seznam prometnih podatkov sploh lahko izročili brez sodne odredbe. Zastavlja se vprašanje ali je bilo takšno ravnanje izjema, ali je morda šlo za splošno prakso delovanja policije in uslužbencev operaterjev telekomunikacij?

Vsekakor gre za odmeven primer in pomembno sodno zmago novinarja. Sama razsodba na straneh Vrhovnega sodišča (še) ni objavljena, je pa gotovo pomembna tako s stališča varstva človekovih pravic, kot s stališča ravnanja s prometnimi podatki.

Je torej hramba prometnih podatkov sredstvo boja proti kriminalcem, pedofilom, teroristom in tudi novinarjem? Upajmo da ne več...