Domače branje: "Heller, Joseph. 1961. Kavelj 22"

Vzemimo, da ste vojak in vas poveljnik pošlje na samomorilsko nalogo. Ker veste, da bi bilo ubogati ukaz racionalno gledano popolnoma nesmiselno, se poskusite nalogi izogniti tako, da se naredite norega. Ker je vaše dejanje racionalno (narediti se norega, da ne bi bilo treba iti na samomorilsko nalogo), vas spregledajo, ugotovijo, da ste normalni, in vas pošljejo v pogubo. Edini način, s katerim bi lahko dokazali, da ste zares nori, je ta, da greste v svojo brezumno nalogo – prostovoljno.

To je, na kratko, kavelj 22: trenutek, ko zdrava pamet odpove in se vključi vojaška (ali katera koli) birokratska logika, posameznik pa se znajde pred paradoksalno ne-izbiro, iz katere ni izhoda.

S takimi izbirami se je ukvarjal ameriški pisatelj Joseph Heller, ki je v istoimenskem romanu (Catch-22) opisal vojne prigode stotnika Johna Yossariana, pilota bombnika B-25. Heller je zavezniško izkrcanje na Siciliji proti koncu druge svetovne vojne uporabil za razpletanje številnih absurdnih zgodb, s katerimi je poskušal prikazati brezumje velikih birokratskih sistemov, ki posameznika obsojajo na slabo in slabšo izbiro. Pri tem je črpal iz prigod Haškovega dobrega vojaka Švejka, povzemal modrosti dvornega norca v Shakespearjevem Kralju Learu (v norih časih si lahko samo norec privošči, da govori pametno, saj je pač – nor) ter navdihnil številne posnemovalce, ki so v različnih časih opisovali podobna vojna brezumja, denimo Mash in Klavnico 5.

Hellerjev roman ima najmanj en neprijeten stranski učinek: vsakdanjiki se naenkrat zdijo naravnost prepleteni z njegovimi kavlji, iz katerih se zlepa ni mogoče »odhakljati«. Z njimi se spopadajo tuji priseljenci, ko ugotovijo, da potrebujejo redno službo, če želijo dobiti državljanstvo, in državljanstvo, preden jih smejo delodajalci redno zaposliti. V kavelj 22 se zatakne marsikateri študent, ki mu na pogovoru z delodajalcem zmanjka formalna izobrazba (ker je nabiral delovne izkušnje) ali delovne izkušnje (ker je pridno študiral in diplomiral). Podobna usoda čaka tudi tiste, ki poskušajo v Sloveniji sodelovati v javni razpravi pred sprejemom najrazličnejših spornih zakonov (o medijih, javni RTV …) ali uredb (o legalnem reproduciranju). Če predlogov ne pošljejo, ne sodelujejo v javni debati. Če predloge pošljejo, jih zakonodajalec ni dolžan upoštevati, priskrbijo pa mu alibi, da je bil zakon sprejet demokratično (po javni debati).

Yossarian je na koncu – odlikovan s kaveljsko prisluženo medaljo – odveslal v sončni zahod. Večina njegovih literarnih sovojakov je na kavljih obvisela za vedno.