Domače branje: "Vonnegut, Kurt. 1969. Klavnica pet"

Logika je preprosta. Če v knjigi nastopi vesoljska ladja, ki odleti na planet Tralfamadore, in se med poglavji se zgodi še kako popotovanje skozi čas, potem zagotovo gre za znanstveno fantastiko. Znanstvena fantastika pa je tisti literarno manjvredni žanr, ki živi na bolšjakih, balkanskih trafikah in študentskih sobah, ki jih naseljujejo čudni poraščeni osebki z nagnjenjem do fantazijskih računalniških iger. Če se v znanstvenofantastično preobleko skrije eden najboljših (proti)vojnih romanov dvajsetega stoletja, obstaja velika verjetnost, da ga bo literarno razgledana javnost in velika večina ženskega prebivalstva najverjetneje spregledala. Tako gre to.

Klavnice pet, ki jo je napisal pred dobrima dvema tednoma preminuli Kurt Vonnegut, na srečo ni doletela tako nemila usoda. Avtorju je zagotovila nesmrtno kulten status, bralcem pa obilne obroke grenkega smeha. Vonnegut je svojo »klavnico« doživel med drugo svetovno vojno, ko ga je leta 1944 – nekaj mesecev po materinem samomoru – med ardensko ofenzivo zajela nemška vojska. Nemci so ga kot ujetnika odpeljali v Dresden, kjer je leto dni delal v tovarni, ki je izdelovala vitamine za nemške nosečnice. V Dresdnu je pričakal uničujoče zavezniško bombardiranje in ga čudežno preživel, skrit v živalski hladilnici, imenovani Schlacthof-Fünf (Klavnica pet). Na svobodo je pokukal med tisoči trupel, ki so jih pooglenele ameriške in angleške zažigalne bombe.

Čeprav pove, da je v pripovedi osebno udeležen, Vonnegut svoj roman nasloni na Billyja Pilgrima, možakarja smešnega videza, visokega in slabotnega, oblikovanega kot steklenica kokakole. Billy se sprehaja skozi prostor, čas in osončja. V Tralfamadorskem živalskem vrtu ga nezemeljski domačini razkazujejo skupaj z zemeljsko porno zvezdnico Montano Wildhack, nemški vojaki ga zaprejo v opuščeno dresdensko klavnico, njegovi možgani, pretreseni v povojni letalski nesreči, pa ga vodijo od enega spomina do drugega – vse do podoživetja lastne smrti. Omenjene Billyjeve prigode nevsiljivo zaznamuje fatalistična, z usodo sprijaznjena tralfamadorska modrost, povzeta v izreku »tako gre to«, ki se pojavi vsakič, ko se v romanu prikaže podoba smrti.

Duh, ki veje iz Vonnegutovih romanov, je mogoče opisati z navidezno nezdružljivimi pojmi: neizprosni humanizem, veder pesimizem in topla ironija. Ameriško družbo je opazoval kot »alien« - hkrati tujec (njegova družina se je priselila iz Nemčije v 19. stoletju) in nezemljan. Umrl je v štiriinosemdesetem letu starosti zaradi posledic banalnega padca v domači dnevni sobi. Njegova dela je v slovenščino prvi prevedel sedanji šef obveščevalne Sove. Res, tako gre to.