Domače branje: "Michel Foucault. Nadzorovanje in kaznovanje."

Leta 1748 se je v Angliji rodil Jeremy Bentham. Filozof, in pravnik, ki ga danes poznamo predvsem po njegovem načrtu zapora Panoptikon, ki ga je predstavil leta 1791. Panoptikon je bil zamišljen kot krožna zgradba v katere središču se nahaja Inšpektor, na obodu pa so v celicah zaporniki. Bentham si je zapor zamislil tako, da bi Inšpektor zapornike vedno lahko videl in slišal, obratno pa to ne bi bilo mogoče. Ker je Bentham živel na prehodu 18. v 19. stoletje, si je za zagotovitev nadzora in Inšpektorjeve navidezne prisotnosti zamislil številne primitivne priprave, kot npr. kositrna cev, zavese, itd. Idejo Panoptikona je kasneje razširil še na šole, bolnišnice, norišnice in celotno družbo. Originalni Panoptikon ni bil nikoli zgrajen, Jeremy Bentham pa je umrl leta 1832. In potem se je leta 1969 pojavil internet.

Vmes se je na področju nadzorovanja seveda zgodilo cel kup reči, kar je najbolje zapazil francoski filozof Michel Foucault. Nadzorovanje je postalo tehnologija oblasti, usmerjati pa se ni začelo samo proti konkretnim posameznikom, pač pa proti celotni populaciji. Oblast ni začela samo odvzemati življenja, pač pa ga je začela omogočati. Nadzor nad populacijo je postal orodje zagotavljanja nacionalne, socialne, zdravstvene in drugih varnosti. Hkrati je nadzor nad posamezniki ostal orodje discipliniranja in kaznovanja. Če je oblast najprej usmrtila ali pustila živeti, kot se je izrazil Foucault, je v novi družbi prišlo do premika. Oblast sedaj omogoča življenje ali pa pusti umreti.

Če je Bentham nadzor videl kot orodje gospodovanja nad posameznikom je današnji Panoptikon veliko bolj prostovoljen, a hkrati tudi veliko bolj neizogiben. Posamezniki smo postavljeni pred navidezno možnost izbire: ali se “prostovoljno” odločimo za podreditev nadzoru, ali pa pač ne uporabljamo sodobne tehnologije, ne hodimo v videonadzorovana območja in se izključimo iz družbe. Foucault bi rekel: ali se prostovoljno podredimo, ali pa prostovoljno umremo. In obratno: če na nadzor pristanemo, smo deležni dodatnih ugodnosti. V zameno za naše osebne podatke nam ponujajo razne popuste, v zameno za nadzor nam ponujajo varnost. Represivni nadzor, ki ga je George Orwell povzel v stavku “Veliki Brat te opazuje”, se je spremenil v “Veliki Brat skrbi zate”.

Ko je internet pričel prihajati v splošno rabo so se pojavile ideje, da gre za tehnologije svobode. Da zaradi interneta država ne bo mogla več nadzorovati informacij ter izvajati cenzure, zaradi uporabe šifriranja pa prisluškovati (nedolžnim) državljanom. Tako se je morda zdelo v začetku 1990-tih let. Danes je slika bistveno drugačna. Šifriranje je sicer prišlo v vsakdanjo rabo, a le za zaščito elektronskega poslovanja in finančnih transakcij, ne pa tudi za zaščito medosebnih komunikacij. Anonimnost zaradi zakonodaje, ki zahteva obvezno hrambo prometnih podatkov ter množičnega nadzora interneta s strani tajnih služb je danes bolj akademski pojem, kot pa resna izbira za uporabnike. Povečanje nadzora pa se prikazuje kot splošni interes, pravica do zasebnosti pa kot ovira skupnemu dobremu.

Bentham, ki ga je Michel Foucault označil za “enega najpomembnejših inovatorjev na področju tehnologije oblasti” bi imel v času interneta in mobilne telefonije z načrtovanjem Panoptikona veliko več veselja. Foucault pa po drugi strani tudi ni dočakal nastanka Benthamovega elektronskega Panoptikona. Umrl je – ironija usode - leta 1984.