Domače branje: "Henry David Thoreau: O civilni nepokorščini (On The Duty of Civil Disobedience)"

Če bi se kdaj odločil slediti popotovanju svojega davkoplačevalskega tolarja, bi me ugotovitve zagotovo spravile v slabo voljo. Čeprav ta moj tolar počne marsikaj koristnega – vzdržuje ceste, zdravi bolnike in izobražuje potomstvo – žal tudi podpira ameriško mednarodno politiko in plačuje najrazličnejše norosti državnih uradnikov (lep primer je direktiva o nadomestilih) ali necivilizirane izpade parlamentarnih poslancev.

Ob podobni ugotovitvi si je ameriški pisatelj in filozof Henry David Thoreau sredi devetnajstega stoletja zastavil zelo tehtno vprašanje: kaj lahko stori državljan, ki se ne strinja z načinom, kako vlada zapravlja njegov davkoplačevalski denar. Svoj manifest je izoblikoval v eseju O civilni nepokorščini (1849), v katerem je zapisal, da državljanom sicer ni mogoče zapovedati družbeno koristnega delovanja, vendar je njihova moralna dolžnost, da se uprejo nesmiselnim, predvsem pa nepravičnim ravnanjem svoje vlade. To lahko storijo z zavračanjem sodelovanja pri krivičnih politikah vlade (denimo zavračanje služenja vojaškega roka) in s spodkopavanjem njenega krivičnega delovanja – tako, da preprosto nehajo plačevati davke, iz katerih se napaja sleherna vladna politika. Prav plačevanje davkov je, tako Thoreau, tisti mehanizem, s katerim lahko dobro misleči ljudje posredno povzročijo največ krivic.

Thoreauja ni raztogotila le splošna človeška neumnost, ki je demokracija po svoji naravi ne more pozdraviti (»večina še ne zagotavlja modrosti in pravičnosti«), ampak konkretna politična delovanja tedanje ameriške vlade: predvsem njena podpora suženjstvu in vojni z Mehiko. »Kako lahko ljudje trdijo, da je suženjstvo krivično in vojna nesmiselna, a hkrati ne pomislijo, da s svojimi davčnimi prispevki plačujejo vojake in priganjače sužnjev,« se je spraševal Thoreau. Z zahtevo po »državljanski nepokorščini« je tudi zavrnil tradicionalno ameriško dojemanje demokratičnega političnega delovanja, da je treba nezadovoljstvo z oblastjo izraziti na volitvah (izvoliti nove predstavnike ljudstva), do takrat pa spoštovati zakone in oblast. »Če so zakoni nepravični in zakonodajni proces ne omogoča hitre spremembe nepravičnega zakona, potem tega zakona ni treba spoštovati,« je odločno pribil.

Ko je poskusil svoja načela uresničiti v praksi, so ga doletele nepredvidene nevšečnosti. Njegovega načelnega zavračanja plačevanja davkov najprej niso razumeli davčni uradniki, ki so bili prepričani, da je le ostal brez denarja. Ko so ga končno zaprli – svoj prvi dan v zaporu opisuje kot najbolj svobodno obdobje svojega življenja – pa se je zasmilil svojim someščanom, ki so zbrali denar za njegov davčni dolg, saj so prav tako verjeli, da mu je zmanjkalo denarja, a je preponosen, da bi to priznal.

Do danes se je ohranilo samo nerazumevanje oblasti in okolice, prijazni someščani, ki bi poplačali naše dolgove davčni upravi, pa so najverjetneje že izumrli.